Uporabniške straniKošarica artiklovPošljite e-mailDodaj med priljubljene

Literarni natečaj ob razstavi Šola iz zemlje: učenje visokih Andov

 

Naj vsi hodimo skupaj,

naj nihče ne ostane zadaj,

naj vsi imamo vse, kar potrebujemo,

naj nikomur nič ne manjka.

(Molitev ljudstva Ajmara)

 

Literarni natečaj je imel več tem, ki so se navezovale na vsebino razstave: Kaj je
dobro življenje? S čim prispevam k boljšemu svetu? Kako lahko jaz spreminjam svet?
Bodi sam sprememba, ki jo pričakuješ v svetu! (Gandhi).

Do aprila 2013 je na naš naslov v Slovenski šolski muzej prispelo 19 del iz ene
srednje in desetih osnovnih šol. Komisijo, ki je pregledala vsa poslana dela, so sestavljale
tri članice: mag. Marija Lesjak Reichenberg (višja svetovalka, Zavod Republike
Slovenije za šolstvo), mag. Marjetka Balkovec Debevec (muzejska svetnica, Slovenski
šolski muzej) in Mateja Ribarič (muzejska svetovalka, Slovenski šolski muzej).
Kriteriji pri izbiri so bili starost, izvirnost, stil in oblikovni slog pisanja. Komisija se je soglasno
odločila, da podeli devet enakovrednih nagrad za spise oz. razmišljanja, eseje ter štiri
enakovredne nagrade za pesmi. Nagrada za nagrajence literarnega natečaja je bil obisk
Slovenskega šolskega muzeja s posebnim programom zanje. Z nagrajenci smo preživeli
zelo zanimiv dan v muzeju, kjer so se pri učni uri lepopisa učili pisati lepopisne črke,
na delavnici o stereotipih so razmišljali o vzrokih zanje, o tem kakšni stereotipi obstajajo
in se osredotočili na stereotipe do starostnikov.
V nadaljevanju so vsa nagrajena dela tudi objavljena.

 

Sem sprememba, spreminjam svet!

Včasih si želim biti sama in oditi tja, kjer je drugače kot v tem svetu, polnem
krutosti.Razmišljati želim o stvareh, o katerih med ljudmi ne morem, hočem občutiti
samostojno moč, za katero še ne vem, kakšna je, vendar vem, da je.
Hočem pritegniti vesolje s pozitivno energijo. Hočem, da bi minilo nekaj let in bi
postala nekaj posebnega in bi znala pomagati vsakomur.
Hočem spreminjati svet in mišljenja ljudi.
Hočem videti nasmešek na obrazu tujcev in jim polepšati dan.
Hočem spremembo.
Hočem uresničevati sanje drugih in s tem tudi svoje.
Hočem mir na svetu.
Hočem prijateljstvo in ljubezen.
Hočem svet!

Nicol Arnečić, 15 let
Srednja zdravstvena in kozmetična šola Maribor
Mentorica: prof. Vanja Kancler

 

Obraz življenja

Dotik tople roke na moji,
pomirjujoč glas mi nekaj pripoveduje.
Poslušam, a ne slišim.
Vse deluje tako tuje.
Počasi plavam vstran.
Zakaj me roke tako bolijo?
Gledam, a ničesar ne vidim,
barve, slike mimo bežijo.
Oči zaprem,
občutek utrujenosti me prevzema.
Nato jih odprem.
Čudna sila me objema.
Po mojem telesu navzdol
teče rdeča tekočina.
Krvavim.
Zakaj?
Zato, da se zavedam, da še živim.
Odplavam v svet sanj,
kjer je svet veliko bolj pravičen,
kjer je dobrega več in slabega manj,
občutek je odličen.
Zato imam raje domišljijo,
ker vse poteka tako, kot sam želiš.
Ni pritiska, ljudje ti ne težijo,
vse lahko dosežeš in dobiš.
Resničen svet je preveč krut zame,
na neskončno potovanje se odpravljam.
Prosim, ne pozabite name!
Na svidenje, sedaj se poslavljam.
Bleda koža, steklene oči, hladen dotik, ničesar več ni.
Svet se izgubi v neskončni belini.
Bolečina izgine in z njo vsi spomini.

Maša Dvoršak, 9. b
OŠ Franca Rozmana – Staneta Maribor
Mentorica: Simona Deučman

 

Človek

Imaš vse, kar hočeš,
a dušo izgubljeno.
Četudi ti je vseeno,
z glavo skozi zid ne moreš.
Gledaš v neznano
in se umikaš svetlobi
praznine ob tvoji podobi.
Je tudi vesolje prazno?
Kje bi našel tisto,
za kar sploh ne veš,
a te je gnalo po teh poteh
iščočega v svojo bližino?
Kdo bi ti povedal zgodbo
o tem, kje najti neiskano,
in ti rekel: „Pojdi z mano
iskat bežečo usodo.“
Nihč ti ne bo povedal, kje.
Nihč to ne bo povedal zgodbe
in usodo bošmoral iskati po svoje.
Drugač ni šo in še zmerom ne gre.
Res imaš vse, kar hočeš
tudi neizogibno breme
najti samega sebe
brez gotovosti, da zmoreš
Če pa ne bi iskal, bi bil popoln;
brez vsakega dvoma
in brez čsa in prostora,
a nikoli več čovek.

Teja Gerjovič, 9. a
OŠ Franca Rozmana – Staneta Maribor
Mentorica: Simona Deučman

Vrednota ljubezni

Vse se začne,
ko oko uzre
kup zlata,
ki se lesketa;
pograbi ga,
ga ne deli,
za dobro prikrajša
tisoč ljudi.
Vrednoto srca
vsak ima,
le v sebi naj najti jo zna.
Zapri oči,
se vase zazri,
pokaži to, kar si.
Misliš, da v bedi živiš,
da reven si kot cerkvena miš.
Motiš se.
Imaš zlato,
ki ga ne vidi nobeno oko.
Imaš ljubezen, radodarnost,
domišljijo in iskrenost,
imaš veselje in soljudi,
vsaj eden od njih ti dobro želi.
Vrednoto srca
vsak ima,
le v sebi naj najti jo zna.
Zapri oči,
se vase zazri,
pokaži to, kar si.
Bodi srečen, bodi vesel,
pa ljubezen boš imel,
širi ljubezen, osreči ljudi,
bodi to, kar si.

Urša Majcen, 15 let
OŠ Valentina Vodnika, Ljubljana
Mentorica: Mira Šijanec

 

Verjamem vate

Ko zagrne te črn oblak noči,
ko nad tabo se stemni,
ostane upanje, vate zaupanje.
Zaupanje, vera v ljudi -
to ostane, ko vse se izgubi,
to poganja nas naprej,
iz dneva v dan,
iz težkih časov v vsakdan.
Zaupanje v človeka
daje ti moči,
da opraviš sto stvari,
ki jih prej zmogel ne bi.
Zaupanje, vera v ljudi -
to ostane, ko vse se izgubi,
to poganja nas naprej,
iz dneva v dan,
iz težkih časov v vsakdan.
Z upanjem pride sreča
in upanje z vero v ljudi,
zaupanje in iskrenost -
to naj vodi življenja ljudi.

Urša Majcen, 15 let
OŠ Valentina Vodnika, Ljubljana
Mentorica: Mira Šijanec

 

Kaj je dobro življenje?

Kaj je potrebno, da življenje ni le življenje, ampak dobro življenje? Takrat, ko je
polno sreče, ljubezni, lepote, upanja, prijateljev, ko ničesar ne potrebuješ, ker vse že
imaš. Ampak kaj je sreča? Zame je sreča to, kar se zgodi, ko greš v posteljo na eno izmed najbolj vročih
noči poletja, na tako vročo noč, da ne moreš nositi niti spalne majice in spiš na odeji
namesto pod njo, bolj natančno, poskušaš spati. In potem, enkrat pozno, pozno, pozno
ponoči, morda malo pred svitom, vročina popusti in noč se ohladi in potem, ko se za
trenutek zbudiš, opaziš, da te skoraj hladi in v svoji podzavesti se stegneš in potegneš
odejo k sebi in se v njo oviješ in samo ta preprosta odeja te dovolj ogreje, da se zopet
pogrezneš v močan spanec. In ta trenutek, ko sežeš, ta kretnja, ta refleks, ki ga imamo,
da potegnemo, kar je toplo - ni važno, ali je nekdo ali nekaj - proti nam, ta občutek,
ki ga dobimo od dejanju, ta občutek, da smo varni na svetu in pripravljeni na spanje, to je sreča.
Kaj pa prijatelji? Všeč mi je, ko z nekom postaneš tako blizu, da lahko vidiš
njegove značilnosti. S časom začneta govoriti enake stvari in 'kradeta' stavke drug
drugemu in imata podoben smisel za humor in lahko drug drugemu povesta šalo, ki
jo poznata le vidva, samo s pogledom, ne potrebujeta niti besed, ker je vajina povezava
tako močna. Lahko sedita v prijetni tišini, ali pa se pogovarjata ure in ure. Zelo težko
je dobiti tako vrsto prijateljev. Imam take prijatelje, tiste prave, in upam, da bodo v
mojem življenju ostali zelo dolgo. Ni pa nujno. Mogoče je, da me bodo razočarali. Ker
tudi to je del srečnega življenja. Ker to ni Čudežna dežela in nihče ni Alica. Razočaranja
pač so in nič ne moremo storiti glede tega, lahko pa jih zmanjšamo. Vsi trenutki
razočaranj tebe pravzaprav naredijo tebe. Polno je slabih občutkov. Eden od najslabših
trenutkov v življenju je po mojem mnenju takrat, ko si v sobi polni ljudi in pogledaš
okoli sebe, kjer vidiš vse te ljudi, kako se smejijo in kar naenkrat se počutiš tako žalostno
in osamljeno, da lahko čutiš bolečino v svojih prsih, ker ugotoviš, da vsi nekomu
pripadajo in vsi imajo nekoga, ki pripada njim, ti pa ne in si samo tam. Včasih pa so
taki občutki kratki in trajajo le nekaj časa. Morda samo nekaj tednov. Spomnim se, ko
sem bila v tem neverjetno 'omotičnem' razpoloženju in ko sem videla eno preprosto
malo stvar, je ta povzročila, da sem za trenutek izgubila sapo, čutila praznoto v prsih in
skoraj mi je postalo slabo, ves svet se je samo zdrobil in vse, kar sem si želela, je bilo,
da bi se ulegla pod odejo, zaprla oči, zaspala in se nikoli več zbudila.
Zato si moramo za dobro življenje vzeti čas. Včasih si želim, da bi lahko ustavila
čas za nekaj tednov, toliko, da bi si lahko odpočila in delala, kar bi si želela in preprosto
postavila stvari na svoje mesto. Potem bi čas spet začel teči in ničesar ne bi zamudila,
ker bi se življenje okrog mene preprosto nadaljevalo od trenutka, ko sem ga ustavila.
Moramo si vzeti čas za občudovanje lepote okoli nas. Življenje je polno nepredvidljive
lepote in nenavadnih presenečenj. Včasih je lepota prevelika, da bi jo lahko sploh
opisala. Poznate občutek? Ko je nekaj preprosto preveč lepo? Ko nekdo nekaj pove ali
napiše ali zaigra, da te spravi na rob solza in te morda celo spremeni.
Potem pa je tu še ljubezen. Beseda, ki je prevečkrat uporabljena prezgodaj. Ob
ljubezni vedno najprej pomislim na zgodbo o tem, kako je sonce ljubilo luno tako
močno, da je umrlo vsako noč, da bi jo pustilo dihati. Menim, da je ves pomen zveze
z nekom, da se lahko z njim pogovarjaš, vse drugo spustiš iz rok in ko si najbolj tečen,
te ima še vedno rad, še vedno želi govoriti s tabo in še vedno mu je mar zate. Ne gre
za to, da najdeš nekoga, ki se ne bo prepiral s tabo ali te razžalostil ali razjezil. Gre za
to, da najdeš osebo, ki bo vedno stala zraven tebe in ti brisala solze, te držala v rokah
po prepiru in ne bo odšla, ne glede na to, kako težke stvari postanejo. Ampak nekateri
ljudje to vzamejo v prid, ker vedo, da bo oseba vsakič, ko jo odrineš, prišla nazaj.
Ampak nekega dne je morda ne bo nazaj.
Pravzaprav se sami odločimo, če je naše življenje dobro, če so vsi deli sestavljanke
na svojem mestu. Res je, da smo kdaj na tleh, ko mislimo, da ne zmoremo več, ampak
ostati moramo močni. Ne glede na padce, ko se bomo zopet pobrali, bo življenje še
enkrat slajše. Pustiti moramo, da nam misli kdaj pa kdaj uidejo izpod nadzora, da kdaj
pa kdaj ne vemo, kaj počnemo. Največkrat se spomnimo kratkih trenutkov, ki štejejo
največ. Lepo je, ko misliš, da je vse enako, ko pa pogledaš nazaj, ugotoviš, da je vse
drugače. To drugače je lahko dobro ali slabo. Dobro življenje si je treba priboriti. In
prav vsak lahko pusti, da mu misli odtavajo nekam daleč stran, kjer je njegovo življenje
dobro in v resničnem svetu to poskuša doseči. Prav vsak.

Laura Bele, 13 let
OŠ Stopiče
Mentorica: Karmen Blatnik

 

Kaj je dobro življenje?

Ob tem, kaj je dobro življenje se mi porajajo različna razmišljanja – od takih, ko

znam pojasniti, kaj zame pomeni dobro življenje, do takih, ko ostaja zastrto v skrivnostno

meglico, ki lahko v hipu izgine iz mojega obzorja. Obzorja mojih občutenj tega,

kar je, kar živim, kar vidim, kar si predstavljam in nenavsezadnje tudi želim. Četudi

najdem pojasnila, definicije, opise, razlage, odgovore na to vprašanje, ostaja vse to nepolno,

nikoli dokončane misli, razmišljanja – vsa ta moja pojmovanja, zaznavanja pa

se tudi z leti spreminjajo in se še bodo; z vsakim dnem, z vsako izkušnjo – preizkušnjo

smo zrelejši, drugače doživljamo svet, ljudi okoli sebe in seveda sebe in svoje življenje.

Tako mi bo vsaka nova izkušnja prinesla nove poglede, nove odgovore na to vprašanje.

V trenutnih mojih zaznavanjih, občutenjih pa je eno mojih prepričanj, da je v

našem življenju zelo pomembno to, ali se nam godi dobro ali pa trpimo. K temu veliko

prispevamo sami, saj si ga ustvarjamo sami in le z našim trudom in garanjem lahko

postane življenje zares dobro. Sama v teh letih stremim k temu tako, da se pridno

učim, da skušam biti čim bolj koristna in ustvarjalna na različnih področjih, ne le, kar

zadeva šolske dejavnosti. Tako tudi pojem, plešem, igram klavir, namesto posedanja

pred televizorjem berem, se ukvarjam s športom, rada imam naravo in živali, pomagam

soljudem. To so stvari, ki mi predstavljajo nekaj, kar je v mojem obdobju življenja

zame dobro. Pomembno mi je, da sem delovna, kreativna, odprta, iskrena – čeprav

s temi vrednotami v svetu, kakršen je danes, težko preživiš. Vseeno ostaja moj moto,

povezan z življenjem: ・・Kar te ne ubije, te naredi močnejšega.・・

Eno mojih zavedanj je, da četudi bi imeli v življenju same dobre izkušnje, bi se

tega navadili in spet ne bi uživali. Dobro življenje vsebuje vzpone in padce (mora jih!),

a mi si želimo, da bi bilo več vzponov kod padcev. A življenje ni vedno z rožami posejano,

življenje je ・・sovraštvo, večen boj・・, mi ga pa speljemo po svojih najboljših močeh.

Ampak, da naše življenje steče tako kot mora, moramo tudi za sebe speljati najboljše

možnosti. Zavedati se moramo, da nismo popolni in da se niti ne smemo truditi, da bi

bili popolni. Že sama misel, da smo edinstveni, nam lahko pomeni ogromno in veseli

moramo biti, da smo to, kar smo! Moramo se spoštovati. Zavedanje, da ni prav, da mislimo

samo nase in na svoje življenje, pa nas pripelje do tega, da opazujemo, predvsem

pa vidimo – če že ne občutimo – tudi svet, življenje soljudi, njihove stiske, trpljenja.

Prav je, da jim pomagamo. Na ta način jim polepšamo dan, in sicer že z majhnimi,

drobnimi oblikami pomoči, kot npr., da jim odnesemo smeti, gremo namesto njih v

trgovino, peljemo psa na sprehod; in to jim lahko pomeni veliko.

Ker pa življenje prinaša tudi slabe stvari (nemalokrat nam v teh ne prizanaša, zna

biti prav okrutno), moramo misliti pozitivno, da preženemo grenkobo in vse slabe

misli. Življenje se nikoli ne izboljšuje. Je tako, kot je. Spreminja se samo dojemanje

življenja. Življenje je odvisno od tega, kako ga sprejemajo in kako nanj gledamo. Optimist

bo na življenje gledal zelo lepo in pozitivno, medtem ko bo pesimist gledal na

življenje kar se da slabo. Jaz pa pravim tako, da je življenje samo eno in da ga je treba

izkoristiti do zadnjega trenutka. Življenja si ne smemo oteževati, saj si lahko tako

marsikaj zakompliciramo. V življenju moramo uživati – seveda v skladu s svojimi prepričanji,

vrednotami, pa tudi omejitvami – tukaj smo svobodni, imamo svojo voljo,

kako bomo živeli, kaj bomo iz sebe naredili.

Zdaj sem sama v obdobju odraščanja in mi vsi govorijo, naj uživam in se imam

'fajn', saj je mladost samo ena in življenje eno. Že, samo kaj zanje pomeni uživati in

se imeti 'fajn' − ni nujno, da je skladno z mojimi prepričanji – sama izbiram in sledim

temu zavedanju, kar je zame uživanje in se imeti 'fajn' – nemalokrat je to čas, ki ga

namenim npr. skrbi za živali – ob tem občutim nekaj, kar me osrečujejo, bogatejša

sem. Tega vsi tisti, ki želijo name vplivati s svojimi pogledi na življenje največkrat ne

razumejo. S tem se ne obremenjujem.

Dobro življenje je življenje brez sekiranja in 'živciranja' − preobremenjenost, psihične

napetosti nas vodijo v nejevoljo, melanholičnost, neobčutljivost za druge ..., to

pa ni dobro, tega si ne želim. Vsako življenje je dobro – le 'potovati' skozenj moramo

znati. Vsekakor pa je dobro življenje tudi to, da v njem uspeš, dosežeš željen cilj in ne

zabredeš v težave, kot so droge, alkohol ...

Poti do dobrega življenja je več. Bodi nasmejan in vesel in nasmej tudi druge.

S tem boš dosegel največ. Do dobrega življenja pa nas ne pripelje nihče drug, kot mi

sami. Življenje vsakega pa bi moralo biti sestavljeno tako, da bi na koncu lahko rekel:

・・Super je bilo! Pripravljen sem začeti z novo dogodivščino, ki ji rečemo življenje.・・

Urška Bračko, 14 let,
OŠ Miklavž na Dravskem polju
Mentorica: Ana Koritnik

 

Kaj je dobro življenje?

Beseda življenje. Beseda, ki jo človek velikokrat izgovori, vendar ali se tudi zaveda

njenega globokega pomena? Živimo v negotovem času, v času krize, a tukaj se ne

bom osredotočil na gospodarsko krizo, ki jo je moč odpraviti, ampak bom razpravljalbo krizi vrednot.

Dandanes je posameznik, ki ima visoko razvite moralne vrednote prej izjema

kot pravilo. Zakaj je temu tako? Zagotovo je na to vplival večstoletni razvoj človeka,

številna nova odkritja, izumi ter menjava političnih sistemov. Naša civilizacija se je na

vseh tehničnih področjih zelo razvila, žal pa človek skozi čas ni tako dobro kot tehnične

izdelke razvijal svojih vrednot, da bi se razvil v zrelega posameznika in zaživel

polno življenje. Seveda obstajajo na svetu skupine ljudi in posamezniki, ki živijo polno

življenje, npr. vzhodne azijske kulture, ki v ospredje postavijo zgolj človeka-posameznika.

Ti ljudje se zavedajo, da je v našem kratkem življenju pomembno, da spoznamo

samega sebe, se razvijemo in širimo svoje vrednote na druge ljudi z namenom, da bi

vsi živeli v sožitju, brez nenehnega uresničevanja izključno lastnih ciljev. Mi pa živimo

v sistemu, v katerem nista v ospredju posameznik in njegove moralne vrednote.

Pomemben je zgolj zaslužek ter lastno kopičenje bogastva posameznikov, skupin ter

korporacij, pri čemer pa se ne oziramo na posledice, ki pri nastanejo. Da je nekaj hudo

narobe, pokaže že današnja vzgoja otrok in mladih, ki je katastrofalna in zelo zaskrbljujoča.

Zaradi slabo zasnovanega učnega načrta smo pod največjim pritiskom prav

srednješolci. Smo preobremenjeni, naši starši od nas preveč pričakujejo in velikokrat

želijo preko nas uresničiti svoje načrte ali/in sanje.

To je le nekaj vzrokov, ki korenito vplivajo na posameznika v njegovih letih

nenehnega razvoja. Negotova prihodnost je največji strah najstnikov, vsaj tistih, ki bi

radi v svojem življenju uresničili zadane načrte. Lahko je danes govoriti staršem in starejšim

generacijam, kako naj živimo in da se naj ne obremenjujemo s prihodnostjo, da

se bo s časom vse uredilo. Na podlagi česa si jemljejo pravico do takšnega usmerjanja

mladih? Sami so živeli pod skupno državo Jugoslavijo, živeli so v dobrih okoliščinah,

vprašanja o brezposelnosti skoraj niso poznali, vsi so bili preskrbljeni. Če pa se postavimo

v kožo konstruktivnega, politično-neopredeljenega politiologa oz. analitika vemo,

da je bila Jugoslavija zgrešen sistem! Zaradi razpada države in kasnejšega plačevanja

njenih kreditov trpijo današnje generacije. To je le eden izmed vzrokov za današnje

stanje Slovenije, v kateri živimo. Naj razložim na primeru: večina posameznikov, ki

danes dokonča študij, ne dobi službe. Konkurenca je prevelika, razpisanih delovnih

mest premalo, da tako imenovanih ・・poznanstev・・, na katerih temelji Slovenija, ki omogočijo

iskalcu zaposlitve službo, niti ne omenjam.

Vsak normalen posameznik razmišlja o osamosvojitvi ter o tem, kako si bo ustvaril

družino. Kako naj mu to uspe brez redne službe, brez rednega dohodka? Tako smo

danes priča temu, da se mladi preprosto ne morejo osamosvojiti. Izjema so le redki

primeri. Do 30. leta ostanejo pri starših, imajo neredne dohodke in občasno službo, za

katero se največkrat sploh niso šolali. Morda se jim res po tridesetem vendarle pojavi

kakšna možnost, ampak takrat si preprosto rečejo: ・・Mah, prepozno je za mene!・・ in

zgodi se, da ostanejo doma. In tukaj se pojavi vprašanje: kaj je dobro življenje? Kako

naj se posameznik razvija v zrelo osebo, ko pa je celo življenje na istem mestu in v istem

kraju? Kako postati močna in odločna oseba, če pa mora celo življenje živeti v hiši

svojih staršev? Kako naj ugotovimo, kaj je dobro življenje, ko pa nismo zmožni uresničiti

svojih sanj in načrtov. Nikakor ne namigujem na to, da je kakorkoli sramotno oz.

ponižujoče, če otrok vse življenje ostane doma. Zdi se mi lepo, kadar se odloči ostati

ter si na isti zemlji ustvariti lastno družino in svoje ime vredno vsega spoštovanja. Če

pa si posameznik vse od najstniških let prizadeva in načrtuje, da se bo osamosvojil

ter si ustvaril nekaj povsem svojega, takrat pa se lahko pojavi velik moralni problem.

Recimo, da sedem let trenirate nogomet in v ta šport vlagate ves svoj trud in prosti

čas. Po nekaj letih trdega treninga in tekem sledi odločilna tekma. Pred njo izveste, da

vas pridejo opazovati iskalci nogometnih talentov. Zavedate se, da vam bo dobra igra

omogočila prestop v veliko bolj kakovosten klub, kot je vaš trenutni in vaše sanje in

večletno neizmerno prizadevanje bo poplačano. Sledi zadnji trening na katerem se zelo

poškodujete, okrevanje pa bo trajalo več mesecev. Predstavniki drugih klubov medtem

preprosto pozabijo na vas. Tako se zgodi, da vaše večletno prizadevanje, trud in sanje odplavajo po vodi.

Pustimo sedaj generacijo med 20. in 30. letom in se raje vrnimo na najstnike

oz. srednješolce, našo prihodnost Slovenije. Moje razmišljanje temelji na tem, da je

pomoč med ljudmi nekaj samoumevnega. Je dejanje, ki ga storimo zgolj iz ljubezni

do sočloveka, ne zaradi tega, ker pričakujemo, da bomo poplačani. Današnja slika najstnikov

pa je žal prav takšna. Za vsako storjeno ・・dobro・・ dejanje pričakujejo poplačilo.

Preprosto ne prepoznajo veličine, ki se skriva v besedi pomoč. Ne vedo, da prav to in

podobna dejanja delajo človeka zrelega in ga pripravljajo na dobro, polno življenje ter

njemu samemu omogočajo, da postaja še boljši človek. Največji problem mladih danes

je, da se vedno znova in znova hočejo izpostavljati. Največkrat po družabnih omrežjih.

Seveda moram omeniti to ・・gnilo・・ besedo facebook. To spletno mesto danes žal pri

večini mladih nadomešča vrline, kot so: prijaznost, odločnost, poštenost, odkritost,

odgovornost ... Namesto, da bi se posvetili razvoju svoje osebnosti, spoznavanju samega

sebe, razvijanju lastnih meril, raje v večini primerov nalagajo na splet slike, na

katerih so neustrezno oblečeni, objavljajo neprimerna zasebna stanja in se neomejeno

izpostavljajo. Moto današnjih najstnikov se vse bolj pojavlja in uveljavlja kot: ・・Koliko

lajkov (všečkov) imaš, toliko veljaš,・・ kar je absurdno in žalostno. Če bi imel kaj besede

pri vsem tem, bi takoj zakonsko prepovedal uporabo facebooka oz. onemogočil

njegovo delovanje v Sloveniji in drugod po svetu. V isti koš bi uvrstil tudi ostala manj

poznana družabna omrežja. Ljudi lahko med seboj komunicirajo na drugačne načine,

zato ne potrebujejo nobenega družabnega omrežja, ki jim uničuje življenje in ovira njihov razvoj.

Omenil sem že neustrezno načrtovan učni načrt, ki zagotovo vpliva na delovanje

mladostnika, čigar najstniška leta so ključna za razvoj človeka. Načrt je preprosto

rečeno prenatrpan, površinski, brez dodane vrednosti in v večini primerov presega

zmožnosti dijakov! Tukaj nastopijo tudi profesorji, katerih 90 odstotkov bi jih označil

za tako imenovane kvazi-profesorje. Slednji bi morali zraven izvajanja učnega načrta

med svoje učence širiti nasvete, znanja o dobrem in polnem življenju iz lastnih izkušenj.

Ampak kako naj to storijo? Niti sami niso zreli posamezniki, ki bi imeli pravilen

pogled na življenje. So le hitri proizvod brez dodane vrednosti tega ・・diskrepantnega・・

sistema, v katerem živimo. Predavajo le tiste vsebine, ki jih narekuje učni načrt za

določen predmet. Njihov cilj je povsem kratkoročen in usmerjen zgolj na prenos teoretičnega

znanja na dijaka, ki ga tako ali tako uporablja le kratek čas, namesto, da bi

širili temeljna in praktična znanja o življenju. Tukaj nastopijo tudi ocene, pripomočki

od ena do pet, s katerimi profesor oceni znanje dijaka. Sem mnenja, da bi se morale

te ・・številke・・ odpraviti, ker prepogosto delajo krivice veliki večini srednješolcev. Na eni

strani imamo dijaka, ki je odličnjak z veliko priznanji iz raznih tekmovanj, na drugi

strani pa dijaka, ki mu je uspelo doseči le zadosten uspeh. Če ne bi poznali obeh dijakov,

bi jih večina ljudi zagotovo ocenila približno takole: odličnjak je marljiv, deloven,

pošten, zanesljiv, dobrosrčen, prijazen, zadostnega dijaka pa bi najverjetneje opisali z

naslednjimi besedami: len, nepošten, neuravnovešen, nekulturen, nezanesljiv,

neprilagojen ter nima pravilnega in urejenega pogleda na življenje. Kakšno pravico pa imamo,

da ju izključno skozi bizarne številke, ki so napisane na listu papirja, obravnavamo

kot celovite osebnosti? Te številke predstavljajo le teoretično znanje pri posameznem

predmetu. Danes večina ljudi takoj označuje učno podpovprečnega dijaka, katerega

predhodno niti ne pozna, izključno na podlagi ocen. Ne pozna in se ne zaveda njegovih

dobrih lastnosti, ki jih ima v veliko primerih bolj razvite kot odličnjak. Morda ima

ta dijak drugačen pogled na naš učni načrt in se mu preprosto ne ljubi obremenjevati

s temi številkami, ki človeštvo samo delijo in ne prinašajo nič dobrega med nas. Nikakor

nočem s tem povedati, da odličnjaki nimajo dobro razvitih osebnostih meril,

nasprotno, ampak izključno številke nas pripeljejo do tega, da človeka nepravično in

neustrezno ocenjujemo zgolj z le-temi, kar pa je zelo slabo. Prav tako ocenjujemo z

njimi odraslega človeka. Koliko znaša njegovo premoženje, število avtomobilov, ki jih

ima postavljene v svoji garaži, število kvadratnih metrov njegovega stanovanja ali hiše,

kolikokrat letno hodi na počitnice. In dokler bomo ljudje delovali na takšen način, ne

bomo poznali pomena besede dobro življenje, razen redkih posameznikov, ki se upajo

upreti temu ・・bednemu・・ sistemu in začnejo živeti, vendar so zato etiketirani in izločeni

iz družbe, ker njihova miselna naravnanost ni skladna s prevladujočo.

Danes namreč ne ・・živimo・・, ampak samo sledimo vsakdanjemu ritmu življenja,

ki so ga začrtali naši predniki, kar predstavlja veliko slabost pri razvoju vrednostnega

in osebnostnega okvirja ter osmišljenja življenja posameznika. Če nočemo, da bomo

priča človeštvu, ki ga prepogosto gledamo v znanstveno-fantastičnih filmih, moramo

začeti na začetku in to zelo hitro. Najprej bi morali spremeniti kapitalistični sistem v

Sloveniji, kar bi omogočalo pogoje, v katerih bi lahko pravilno vzgajali bodoče generacije,

ki bodo ključne za obstanek naše družbe. Poudarek bi temeljil na osebnostnih

vrednotah kot so: dobrosrčnost, poštenost, nesebičnost, dobronamernost, samoodgovornost,

zanesljivost, trajnostni razvoj. Absolutna sprememba je potrebna v odnosu do

naše čudovite narave, zakladnice človeštva, prihodnosti naših naslednikov. Nujno potrebna

je sprememba interpretacije svetovnih religijskih voditeljev, ki med ljudi širijo

popačeno sporočilo in namen ter poslanstvo verskih prepričanj. Ljudje sami bi morali

prepoznati, da jih religijski pričevalci zavajajo z namenom, da bi dosegli svoje osebne

cilje, ki so največkrat prepoznani kot omejeni, škodljivi in zavrženi. Temelj človeštva

sloni v veri med ljudmi, v ljudi ter v naravo.

Za konec bi poudaril, da bi morali na politična mesta postavljati le moralno

najbolj razvite ljudi, ki bi delovali v skupno dobro in bili okoljsko ozaveščeni. Za oblikovanje

željenega družbenega tkiva bi bila potrebna temeljita vzgoja, ki bi temeljila

na moralnih principih, prihodnjih generacij, a če ne bomo hitro začeli delovati v tej

smeri, bodo prihajajoče generacije obsojene na manjko zavedanja in poznavanja dobrega

življenja, ki nam že danes vse bolj polzi skozi prste.

Danijel Brglez, 17 let
Srednja zdravstvena in kozmetična šola Maribor
Mentorica: prof. Vanja Kancler

 

Dobrota neke deklice

Nekoč sta v majhni leseni hišici ob gozdičku živeli deklica in njena mama. Vse

življenje sta bili skupaj. Sicer nista bili premožni, ampak bili sta srečni, da imata

druga drugo.

Neke mrzle zime je bila dekličina mama tako hudo bolna, da ji je grozila smrt.

Deklica je jokala dneve in noči, saj ni vedela, kako naj pomaga mami sredi hude zime.

Kuhala ji je čaj, ji prinašala tople odeje, jo hranila z juhami, ki jih je sama naredila, a

ni nič pomagalo. Pozimi pa deklica ni mogla do zdravnika, saj je bilo predaleč, pa še

veliko snega je zapadlo.

Neke mrzle noči je deklica imela čudne sanje. Sanjalo se ji je, da je ponoči k njeni

mami prišel mali možiček in ji na nočno omarico nastavil mošnjiček, v katerem je

bilo zdravilo. Deklici se seveda sanje niso zdele pomembne, saj ni verjela v pravljična

bitja. In tako je še vedno tuhtala, kako naj pozdravi svojo mamo. Ampak medtem ni

pogledala, če je kakšen mošnjiček na omarici.

Naslednjo noč je sanjala grozne sanje. Ponovno je sanjala možička, ki se je prelevil

v hudička in ob njeni mami bedel celo noč. Tudi te sanje se ji niso zdele pomembne

in jih je pozabila. Njena mama pa je bila vsak dan slabša.

Tretjo noč pa deklica ni mogla spati, kajti sanjala je, da ponoči ni bilo več ne mošnjička

na omarici, ne hudiča ob mami in na njeno žalost tudi njene mame ne v postelji.

Zjutraj jo je iz nočnih mor zbudil mamin krik. Deklica je hitro odšla pogledat,

kaj se je zgodilo. Ko je prišla v mamino sobo, je njeno mamo našla na tleh, ko se je z

zadnjimi močmi borila za življenje. Nenadoma pa se je v sobi pojavil možic in vprašal

deklico, ali je šla prvo jutro po čudnih sanjah pogledat, če je mošnjiček na omarici.

Deklica pa je cela prestrašena odkimala. Možiček ji je razložil, da bi morala po prvih

sanjah dati zdravilo iz mošnjička v mamin čaj, da bi ozdravela. A ker tega ni naredila,

jo je za to posvaril v drugih sanjah. In ker tudi po drugih sanjah ni tega naredila, ji

je prikazal, kaj se bo zgodilo z njeno mamo, če ji ne bo dala tega zdravila. Deklica je

hitro dala mami zdravilo, a bilo je prepozno. Možica je vprašala, kaj naj naredi, da bo

njena mama živa, ta pa ji je rekel, da mora v zameno za mamino življenje dati svoje,

njen duh pa bo vedno poleg mame. Deklica se je takoj odločila za to, saj je imela svojo

mamo najrajši na svetu. Življenje brez matere ji ne bi pomenilo nič. Mama je tako

ponovno oživela in njeno življenje je napolnjeval dekličin duh. Vedeli sta, da sta ena

zraven druge in se imata lepo.

Kadar je življenje dobro, se ta dobrota nadaljuje tudi po smrti.

Sara Emeršič, 14 let
OŠ Mladika Ptuj
Mentorica: Urška Hlupič

Kaj je dobro življenje?

Jaz osebno živim zelo dobro življenje.

Imam vse, kar si človek lahko želi: ljubečo družino, ki me v vsem in povsod

spremlja in je prijazna z menoj v dobrih in slabih trenutkih, dobre prijatelje, ki ti

zmeraj, ampak res zmeraj pomagajo in so s teboj. Še posebej imam v šoli rada svojo

・・BFF・・ (best friend forever), sošolko Lano, ki je najboljša in med vsemi najprijaznejša

oseba. Ona mi zmeraj pomaga in me razveseli v dobrem ali slabem, pozna razliko med

resnico in lažjo ter mi pove vse pa še tisto, kar mi noče, ji ugre iz ust. Za povrh vsega

me ima rada takšno, kakršna sem.

Dobro življenje je eno izmed najboljših pogojev, da si povsod dober in te nikjer

ne skrbi, ali si še z nekom prijatelj ali ne, kdaj se boš s to osebo pobotal in ali ko prideš

iz potovanja, ali bo tvoj fant že imel drugo …

Jaz zaenkrat takih problemov in skrbi nimam. Vendar me kdaj š vseeno skrbi za

kakšo osebo. Doma nimam nobenih skrbi in v šli tudi ne, saj mi gre dobro od rok.

Rada se družm s prijatelji, ki me za nična svetu ne bi izdali.

Za vse tiste, ki nimajo dobrega žvljenja ali pa nanj ne znajo pogledati s pravimi

oči, svetujem, da se v svojem žvljenju ne obremenjujejo prevečs skrbmi in težvami.

Težve se bodo rešle same od sebe in vi boste za to zelo veseli. O žvljenju sem se

ž veliko naučla, a ne š vsega. Ena od stvari, ki jih ž vem o žvljenju, da bodi vedno

sproščn in vse poči ・・u izi・・.

Žvljenje lahko lepš užvaš č si prijatelj sam sebi.

Karin Grdadolnik, 12 let
OŠ Žiri
Mentorica: Maja Brezovar

Kaj je dobro življenje?

Življenje se je v zadnjem času močno spremenilo. Veliko stvari se je izboljšalo,

nekaj pa tudi poslabšalo. V razvitih državah so pogoji za dobro življenje večinoma

dobri: malo je revščine, bolezni, tegob… Težva so nerazvite držve in držve, ki začnjajo

z razvojem. Veliko ljudi žvi močo pod pragom revščne. Imajo ravno toliko, da

ne umrejo od lakote. Izpostavimo npr. Afriko: najrevnejš celina z veliko prebivalstva.

Ali se kdaj vprašmo zakaj je tam revščna? Krivi smo mi! Afrika je celina z veliko

naravnimi bogastvi, pa vendar je denar v rokah peščce in š ta je večnoma iz Evrope,

ZDA in Kitajske. Preprosti ljudje kopljejo diamante, dragocene rude pa vendar žvijo

v hudi revščni in pomanjkanju. Krivi smo mi! Mi jih izkoriščmo ž dolga stoletja. S

podobnimi težvami se soočjo tudi nekatere azijske in latinskoameriše držve. Vendar

denar ni vse, kar je potrebno za dobro žvljenje.

Veliko prebivalstva razvitih držv misli, da žvi dobro, č ima dovolj denarja.

Toda z denarjem ne moremo kupiti sreč, zadovoljstva, pravih prijateljev… Za dobro

življenje je potrebno dobro življenjsko okolje. Potrebni so dobri odnosi z bližnjimi,

nekdo s katerim se razumeš družiš. Ljudje smo družabna bitja, sami ne moremo pravilno

delovati. Življenje mora imeti nek smisel, to je lahko družina. Nekateri življenje

osmislijo z religijo (vero).Vsakdo mora najti nekaj, kar mu resnično ustvarja zadovoljstvo.

Če ima vsega dovolj, ga lahko najde v dobrodelnosti, pomoči drugim. Mar nam

pomoč drugim ni v veselje? Potem je z nami nekaj hudo narobe. Velikokrat te lahko

zavest, da si drugemu pomagal, spravi iz velike duševne stiske. Nekateri najdejo v tem

smisel in vse svoje življenje posvetijo pomoči ljudem, ki so je potrebni. Ne smemo se

vdati, če ne najdemo takoj smisla svojega življenja, važno je le, da nikoli ne odnehamo.

Za dobro življenje sta potrebna tudi svoboda in mir. Ljudje so v državah, kjer divjajo

vojne v nenehnem strahu, včasih jim vzamejo svobodo, kar lahko pusti trajne posledice

na našem umu. V nekaterih državah se poslužujejo celo otroških vojakov (kar je

izredno nečloveško), ki so sužnji našega časa. Odrasli z njimi manipulirajo, da zadostijo

lastnim interesom. Hudo mi je za vse prebivalce držav, kjer divjajo vojne (Sirija,

Mali, Demokratična republika Kongo, pa tudi za zatirane prebivalce Severne Koreje).

Tudi mišljenje, da je zdravje nujno za dobro življenje, se mi ne zdi pravilno. Res da

smo veseli, če smo zdravi, a tudi bolniki in poškodovanci lahko živijo dobro in polno.

Če hudo zbolimo ali se resno poškodujemo, še ni konec sveta. Lahko se dvignemo iz

teme in zagrenjenosti, samo voljo moramo imeti.

Menim, da je moje življenje sorazmerno dobro, vendar ne vem še, kaj je zame

smisel življenja. Sicer pa imam za to še dovolj časa. Živim v dobri družini, dobro se

razumem z bližnjimi, imam prijatelje ... Po mojem mnenju bi morali imeti boljši odnos

do ljudi in stvari (hrane, vode, predmetov), saj živi na svetu veliko ljudi, ki bi te

stvari zelo potrebovali.

Luka Jesenko, 13 let
OŠ Idrija
Mentorica: prof. Tjaša Petkovšek Tončič

 

Bodi sam sprememba in spremeni svet!

Smo v času krize, je čas velikih socialnih razlik in čas, ko se rušijo medsebojni

odnosi. Ljudje enostavno ne zaupamo v politične voditelje. Jih ne podpiramo, pa čeprav

je sedaj to potrebno. Samo tarnamo nad tem, kaj se dogaja in kaj se še bo zgodilo.

Krivdo pa valimo na druge. Sploh se ne zavedamo, da smo za položaj, v kakršnem

smo, pravzaprav krivi sami. Bil je lep čas, ljudje smo lepo živeli, prelepo! Nismo se

zavedali, kaj nas čaka, vsak izmed nas je posredno in neposredno odgovoren za stanje,

v katerem se trenutno nahajamo! Kdo je ・・takrat・・ razmišljal, kaj nas čaka. Ljudje so jemali

kredite in se zadolževali, nekateri prekomerno! Ne želim zdaj opozarjati na stanje,

kakršno je, ampak to je realnost. Ne želim niti kriviti ljudi, ki so odgovorni za stečaj

podjetij in posledično tudi za brezposelnost, potem pa so tu še pomanjkanje in lakota.

Zavedati se je treba, da smo bitja, ki živimo skupaj in moramo sodelovati! Zato smo

tudi za razmere odgovorni prav vsi! Pa čeprav smo živeli pošteno, dajali denar revnim

in se imeli radi. Zakaj ni nihče že takrat opozarjal na to, kaj se lahko zgodi. Vsak je

gledal samo nase, kako bo zaslužil in se ni oziral na druge. Pa smo spet tam!

Celo naše življenje je samo učenje – učimo se v šoli, službi in doma. Učimo se

bodisi iz izkušenj bodisi preko dela bodisi ・・zares・・. Učenje lahko uporabimo in nadgradimo,

lahko pa ga ・・vržemo v kot・・. Največ pa se zagotovo naučimo iz izkušenj.

Recimo, da pademo po stopnicah. Zaradi bolečine, ki nam bo verjetno dolgo ostala

v spominu zaradi padca, si bomo to zapomnili, in gotovo, bomo naslednjič pazili, ko

gremo po tistih stopnicah. Menim, da je današnji čas, na žalost, za marsikoga ena velika

bolečina. Tega časa se bodo mnogi spominjali kot časa pomanjkanja in lakote. Sami

lahko na tem področju marsikaj storimo. Lahko na primer od svojih prihrankov, ki bi

jih porabili za sladkarije in stvari, ki jih v bistvu ne potrebujemo, darujemo revnim.

Moje mnenje je tudi, da smo ljudje kot ovce – v večini primerov gremo za čredo oz.

pastirjem. Če bi ljudje imeli dober zgled, bi hodili za njim. Danes je veliko zgledov, a

koliko jih ljudje res upoštevamo in kakšni so … Č bi večna ljudi delala isto dobro, potem bi pritegnila tudi

ostale, ki ne sodelujejo. Problem je po mojem mnenju tudi v tem, da se ljudje prevečpritožjemo. Star

kitajski pregovor pravi: ・・Priži luč namesto da se pritožješnad temo!・・ Namesto da

ljudje samo jamramo in nekaj obljubljamo, bi morali obljube izpolniti, jamranje pa

zamenjati za dejansko koristno delo. Nekdo mora to enostavno narediti. Č ne bo

nihč prižal luč v temi, bo pačtema. Stvar je enostavna: ・・Ukrepaj ali pa jamraj in

obljubljaj!・・ –Z zadnjim ne bošnaredil ničsar. Menim, da je dober zgled za nas kaktus.

Da, prav ste prebrali –rastlina. Kaktusi so se prilagodili na pomanjkanje vode,

suš in žoč sonce. Niso jamrali in obljubljali, temvečdejansko ・・storili・・ nekaj za resničo spremembo.

Ko je mača zadovoljna, zapre oč. Potem je mača mirna in zadovoljna in lahko

v miru počva. Vrednoti, ki sta pomembni, da lahko normalno funkcioniramo in

veselo žvimo iz dneva v dan, sta zagotovo mir in zadovoljstvo. Menim, da je čovek

najsrečejš, ko je zadovoljen z vsem ... ko je miren. Takrat je odprt za sočoveka, za

prijatelje in družno. Sreč je vrednota, ki pomaga čoveku premagovati ovire. Ne mislim

sreč kot npr. dober met kocke, temvečnotranjo sreč vsakega čoveka, radost,

mir in zadovoljstvo. Č bi bili ljudje zadovoljni, bi z veseljem ši v nov dan, ljudje bi

si bili bliže. Čovek se je ž od začtka svojega obstoja povezoval v skupine oz. horde.

Tako je laže prežvel. Ljudje moramo biti med seboj povezani –kako drugač pa mislite,

da smo priši do tega, kar smo zdaj.

Še en star pregovor pravi: ・・Po toči zvoniti je prepozno!・・ Je pa res, da po toči lahko

še kljub vsemu zvoniš Zvonišv smislu spodbude za popravilo oz. sanacijo šode! Če si

bil ti zadolžen za zvonjenje, se seveda vsa krivda zvali nate, kar pa še ne pomeni, da si

ti vsega kriv! Verjetno napake ne boš nikoli več ponovil. Vsi pa se bodo trudili škodo

čim prej popraviti. Zato dandanes potrebujemo nekoga, ki bo saniral nastalo šodo in

ob pomoči cele skupnosti bomo dobili nov zagon. Potrebujemo nekoga,

ki bo ・・po toči zvonil・・ in popravil nastalo škodo.

Vsi skupaj pa se bomo trudili, da bomo zvonili ob

pravem času in na pravem mestu. Smo morda z novo vlado prišli do rešitve? Rešitev je

pravzaprav preprosta: ・・svoboda, enakost, bratstvo・・ – geslo francoske revolucije. Vsak

izmed nas si želi svobodo brez tarnanja, pomanjkanja, revščine in lakote ter trpljenja. Te

grozote je treba odpraviti in le tako si bomo enaki. Če pa se bomo še vsi pobratili med

sabo in stopili skupaj, smo pravzaprav zmagali. Skupaj lahko dosežemo veliko. Če npr.

voditelj vidi, da si ostali prizadevajo za dobro in so zadovoljni z njim, bo dobil novo

moč, nov zagon. Tako je tudi danes, če bodo politiki videli, da je ljudstvo zadovoljno,

da jih ljudstvo podpira, bodo dobili nov elan in moč. Skupaj namreč zmoremo več!

Klemen Levičnik, 14 let
OŠ Sostro, Ljubljana Dobrunje
Mentorica: Petra Aškerc

 

Kaj je dobro življenje?

Vedno sem mislila, da je moje življenje čista polomija. Vse sem videla črno, na

pol prazen kozarec v vsaki stvari. Ampak sem imela vse. Samo zavedala se nisem.

Kot vsako jutro, sem se tudi tistega dne odpravila v šolo. Hodila sem na privatno

šolo, saj sta moja starša cenila znanje. Meni je bilo po pravici čisto vseeno. Hodila sem

v šolo, nisem se brigala za druge in to je to. No, torej. Pouk je minil precej bedno. Hotela

sem, da je že konec vsega. Do konca pouka pa sem imela samo še dve uri likovnega

pouka. Risali smo na temo ''Moje življenje''. Kako dobro se sliši! Vedela sem, kaj bom

narisala. In sem vzela črno tempero in celo platno pobarvala s črno barvo. Zadovoljna

z izdelkom sem se usedla na stol in opazovala druge. Vsi so risali s svetlimi barvami,

imeli polno veselih obrazov na platnu in vsi so se počutili super. Nato je mimo prišel

moj profesor. ''Kaj pa je to Eva?'' me je prijazno vprašal in se usedel poleg mene.

''To je moje življenje,'' sem dejala ponosno. ''Pa si prepričala, da res tako vidiš svoje

življenje?'' je poizkušal profesor. ''Da, profesor, trdno prepričana,'' sem rekla odločno.

''Eva, kaj ko bi danes ostala eno uro dlje pri meni. Rad bi ti nekaj pokazal,'' je rekel

profesor. ''Kaj me pa stane,'' sem si mislila in odzvonila je še zadnja ura.

Učilnica se je spraznila in ostala sva samo jaz in profesor. ''Nekam se bova odpeljala,

v redu?'' je rekel profesor prijazno. ''Prav,'' sem mu odgovorila preprosto. Vzel

je ključe in odšla sva do avta. Peljala sva se približno 10 minut in na koncu prispela

na zanemarjen kraj. ''To ste mi hoteli pokazati?'' sem rekla zdolgočaseno. ''Počakaj še

malo,'' je rekel profesor in se razgledal po kraju. Tu so stali na pol podrta hiša, nekaj

zanemarjenih hiš in polno ozkih in umazanih ulic. ''Anton, Marcel!'' sej je kar na enkrat

zadrl profesor. ''Koga kličete?'' sem rekla počasi. ''Počakaj, boš že videla,'' je rekel

profesor in še enkrat zaklical ti dve imeni. In čez nekaj časa sta prišla. Dva majhna

fanta, oba stara okoli 10 let. Umazana, oblečena v razcapana oblačila s skuštranimi

lasmi in rjavimi očmi, v katerih je svetila majhna iskrica. ''Mitja!'' se je zadrl eden iz 

med njiju in stekel do mojega profesorja in naravnost v njegov objem. ''Anton, Marcel

naj vama predstavim svojo učenko,'' je rekel veselo in pokazal name. Fanta sta me le

tiho gledala. ''No, moje ime je Eva, vidva pa sta predvidevam da Anton in Marcel,''

sem rekla in se nasmehnila. Tudi fanta sta se nasmehnila. ''Jaz sem Anton in to je moj

brat Marcel,'' je rekel eden izmed njiju, ki je bil malo večji od drugega. ''Me veseli,''

sem odgovorila. Nato pa odšla do profesorja in mu na uho zašepetala: ''Še vedno ne

razumem, zakaj ste me pripeljali sem.'' ''Dan boš preživela z njima Eva. Poklical sem

tvoja starša in povedal, da si z mano. Ti pa boš cel dan bila z nami. Dogovorjeno?''

''Dogovorjeno, če sem jutri opravičena pouka,'' sem rekla in se nasmehnila. ''To bomo

še videli,'' je odgovoril profesor in se zasmejal.

Cel dan sem preživela z Antonom, Marcelom in mojim profesorjem. Bilo je res

zelo zabavno. Najprej smo se odpeljali v zabaviščni park, kjer smo vsi odšli na vlak

smrti, potem na vrtiljak, v hišo strahov in seveda na sladkorno peno. Potem smo se

odpravili do ribogojnice, kjer smo lovili ribe in se zabavali. Nato smo ulovljene ribe

kupili in jih spekli na žaru. Ne vem, Anton in Marcel sta mi zgolj v nekaj urah zelo

prirasla k srcu. Bila sta še zgolj otroka. Otroka, ki se vsak dan trudita, da preživita. V

21. stoletju še vedno vidiš otroke ulice. Same, osamljene, brez hrane. Precej grozno.

Ura je odbila 22.00 in s profesorjem sva se odločila, da je čas za odhod. Poslovila

sva se od Marcela in Antona z obljubo, da se jutri spet vidimo. S profesorjem sva se

usedla v avto in se odpeljala. Še vedno mi ni dala miru misel, čemu me je profesor

pripeljal k njima. Kaj kmalu sva prispela do dovoza naše hiše. Ravno sem hotel zapreti

vrata avta in oditi, ko me je prekinil: ''In ja, Eva, jutri si opravičena pouka,'' je še rekel,

počakal, da sem se nasmejala in zaprla vrata ter odpeljal. Odšla sem v hišo, mrko

pozdravila starša in odšla pod mrzel tuš. Misli so kar letele. Zakaj, zakaj, zakaj me je

odpeljal k njima? S to mislijo sem odšla do postelje in v hipu zaspala.

Zbudilo me je jutranje ptičje petje. Ne vem, svet se mi je kar na enkrat zdel tako

lepo. Bila sem srečna, ker imam vse, kar hočem. Življenje je lepo… Zakaj se mi je zdelo,

da sem razumela, kaj je profesor žlel od mene? Hotel je, da vidim, da je moj svet

lep. Da moram biti hvaleža za to, kar imam. Nekateri tega nimajo. Nimajo staršv, ki

bi jim vedno svetovali, nimajo hrane, da bi lahko zvečr siti zaspali in se zjutraj zbudili

v lepo jutro in se zavedali, da so sreči. Nimajo vsega, kar imam jaz. Oh, svet je lep…

Popoldne je spet do mene prišl profesor in odpeljala sva se od Marcela in Antona.

Takoj, ko sem ju zagledala, sem postala sreča. Vsakemu sem kupila eno liziko.

Bila sta tako sreča, da so se njune oč bleščle kot majhni diamanti. ''Vama je všeč lizika?''

sem ju vprašla, čeprav sem vedela, da že njun nasmeh vse pove. ''Zelo!!!'' je

rekel Anton in se zasmejal. Dan sem spet prežvela čdovito, le da sem tokrat prej

odša domov, saj me profesor ne more vsak dan opravičti od pouka. Ko sem se torej

peljala s profesorjem domov, sem rekla: ''Profesor, vem, kaj je bil vašcilj. Sedaj razumem.

Hoteli ste mi pokazati, da sem lahko hvaleža za vse, kar imam. Za vsak grižjaj

kruha, za vsak poljub mame, za vsak nasmeh. Anton, Marcel in vsi drugi otroci ulice

tega nimajo. Ne veste, kako sem vam hvaleža. Kako sem hvaleža, da ste mi pokazali,

da je svet dober. Po nekaj letih se končo spet počtim odličo. Hvala.'' ''To je moje

delo. Širit znanje, širit izkušnje. Veš, tudi jaz sem bil tak otrok. Brez mame, brez očeta.

Prepuščen sam sebi. Na kar me je našel nekdo, ki ga tako močno cenim. Ajda. Moja

druga mama. Hvaležen sem ji, da ne moreš verjeti kako. Rešila me je pekla, ki sem ga

doživljal. Dajala mi je hrano, mi nudila prenočišče, mi vedno pomagala. Zato vem,

kako je Antonu in Marcelu. Trudim se jima pomagat, kakor le morem. Pa čeprav ne

morem veliko narediti, je že dosti, da vidim njun nasmeh.'' je rekel profesor. Ostala

sem brez besed. Nisem vedela, kaj naj rečem. Samo nasmehnila sem se. Kaj drugega

moje telo v tistem trenutku ni bilo zmožno.

Drugi dan sem po pouku odšla do profesorja in mu dejala: ''Profesor, nekaj sem

se odločila. Ker sem sedaj 4. letnik in se moram odločiti, kam bi šla naprej, sem se

odločila. Rada bi svoje življenje posvetila otrokom na ulicah. Rada bi jim nudila vse,

kar lahko. Rada bi jih učila. Bi lahko računala na vašo pomoč?'' sem rekla. ''Vedno,

Eva,'' je rekel profesor in se nasmejal. Vsak dan sva tako obiskovala otroke na ulicah

in se z njimi družila. Počutila sem se tako super kot še nikoli. Vedela sem, da delam

dobro delo. In bila sem vesela.

Tako sem doštudirala in postala socialna delavka. Ustanovila sem dom z imenom

VSI MI, KI SE RADI SMEJIMO. Vedno mi je tudi pomagal moj (sedaj že ne več)

profesor. Spoznala sem tudi sorodno dušo, ki mi je bila podobna. Doletela pa me je

velika nesreča. Ugotovili smo, da ne morem zanositi. Ampak sprejela sem to. In še več!

S partnerjem sva se odločila, da posvojiva Marcela in Antona.

Tako sedaj živimo kot v pravljici. Jaz in moj mož učiva Marcela in Antona stvari,

ki jih morata vedeti za šolo. Onadva pa naju učita o življenju. Hvaležna sem za vsako

stvar, najbolj pa za moja dva otroka, ki sta me naučila, da je življenje lepo.

Eva Renuša, 13 let
OŠ Stopiče
Mentorica: Karmen Blatnik

 

Bodi sama sprememba, ki jo pričakuješ v svetu! (Gandhi)

V različnih jezikih se sprememba reče različno. Change, a*ndem, changement,

endre, muutos, cambiamento ... So skupnosti ljudi, katerih kultura vidno odstopa od

povprečne, na primer severnokorejska država, kjer živijo ljudje v (prisilnem) prepričanju,

da je njihov vladar edini pravi in pravični, na drugi strani pa bogata ameriška mesta. Dobro

za nekoga je lahko slabo za drugega. Še po pokrajinah se načini življenja razlikujejo.

V tej dobi človeštva, ko sta pomembna le denar in ugled, pozabljamo na pomembne

vrednote, kot sta ljubezen in prijateljstvo. Dobro življenje trenutno pomeni,

da imaš več od soseda čez cesto.

Svet v trenutni gospodarski krizi potrebuje nekoga, na kogar se bodo lahko ljudje

zanesli. Ne moremo se zanesti na politike, na svoje idole, še nase se večinoma ne zanesemo.

Svet potrebuje super junaka, po možnosti z več milijardami dolarjev v denarnici.

Potrebujemo Supermana, Milijarderja ali nekoga, ki mu je precej podoben. Potrebujemo

nekoga, na katerega se bomo lahko zanesli tudi v najtežjih trenutkih, ko bo šlo

vse samo navzdol. Mogoče zunajzemeljsko bitje? V vesolje bi lahko poslali sporočilo:

»Pozdravljeni, mi smo Zemljani. Prihajamo z Zemlje, tistega planeta, ki je bil včasih

zeleno-moder, zdaj pa ima še nekaj drugih barv in lučke. Potrebujemo junaka, ki nas bo

rešil iz gospodarske krize. Bodite prijazni in nam pomagajte. Priporočamo, da pristanete

na Antarktiki (bela površina na skrajnem spodnjem delu Zemlje, ki se vztrajno manjša), če

pa jo pred tem uničimo in popolnoma stopimo, pristanite kjer koli menite, da bo pristanek

varen oziroma dovolj varen za vaše plovilo. Voda bo takrat že zalila večino kopnega, zato

Vam predlagamo Mont Everest. Ne prevzemamo odgovornosti, če naletite na kup smeti

takoj po vašem izkrcanju. Naš planet je namreč tudi močno onesnažen.

Lep pozdrav z Zemlje!

Zemljani

P. S. Če imate težave z dihali, v našo atmosfero ne vstopajte.«

 

Glede na to, kako egoistični smo, bomo pričakovali, da bodo mali zeleni vesoljčki

prišli najpozneje pojutrišnjem.

Vsak človek na Zemlji lahko odgovarja le sam zase. Od položaja v družbi je

odvisno, ali odgovarja tudi za ljudi okoli sebe. V tistem trenutku, ko začnemo svoje odgovornosti

prelagati na druge, se začne sistem podirati. Podobno je računalniku; ko ena

stvar ne deluje, kot je treba, zablokira tudi vse ostalo. Pri računalniku je lažje kot med

ljudmi, saj lahko okvarjen del preprosto zavržemo in ga nadomestimo z novim. Med

ljudmi tega ne moremo storiti. Nihče ne more preprosto vzeti velike računalniške miške

in prenesti človeka ali skupino ljudi v okence ・・Koš・・, čeprav se nekaterim zdi tako.

Drugi problem je, da se ljudje premalo družimo. Če otrok že od malega gleda

televizijo in pri šestih letih obvlada računalnik bolje od svojih staršev, je nekaj hudo

narobe. Svet je preprosto preveč navezan na elektroniko, svetovni splet in svoje ljube

mobitele, da bi ljudje našli čas za pogovor ali normalno druženje. Če ne preveriš vsakih

10 sekund Facebook in Twiter, te lahko pobere.

・・Joj, sporočilo sem dobila!・・ je najpogostejši stavek, ki ga lahko slišim, ko se sprehajam

po mestu. Vsak drugi človek, ki ga srečam, se pogovarja po telefonu ali pa

nekaj brklja po njem. Zadnjič sem sedela v restavraciji in vsi okoli naše mize so imeli v

rokah telefone ali tablice. Le starejše gospe v kotu so se sproščeno pogovarjale. Par na

moji levi je bil očitno na zmenku in edini stavek, ki sem ga slišala od njiju, je bil: ・・O,

poglej, kaj je ta in ta objavil na svojem zidu!・・ Drugi par je imel pred seboj tablico in

pregledoval nek spletni portal. Svetloba iz tablice je bila tako močna, da je fant moral nositi sončna očala.

Stara sem 15 let in v vsem mojem življenju je tehnika toliko napredovala, da ne

sledim več. Pred tremi meseci si bil največji frajer, če si imel telefon z celotno tipkovnico

in imel Blackberryja, zdaj so popularni takšni na ・・touch・・ in iPhone. Potem je tu še

velikost; najprej so bili ・・in・・ čisto majhni, zdaj se okoli prenaša prave tehnološke slone.

Seveda so tanki, da se v žepih ne vidijo, ko učiteljice pregledujejo, kdo krši previla in ima prižgan mobitel.

 Vsaj na naši šoli. Naj povem, da živim na vasi in do nas tehnološka moda ne pride tako hitro, zato

se opravičujem, če pišem o že zastarelih rečeh. Verjetno imajo zdaj v Ameriki ali na Kitajskem

že telefone, ki se jih vgradi v roko in vtipkajo številko ali brskajo po imeniku

kar z živčnimi signali. Zakaj pa ne? Vse okoli nas je elektronsko, zakaj ne bi bili še mi?

Nič nimam proti tehnologiji, ki olajša delo. V medicini in gradbeništvu se moderna

tehnologija potrebuje. S primitivnimi metodami res ni mogoče operirati ali zgraditi

stolpnice. Tudi tehnologija, ki pomaga ljudem s posebnimi težavami, mi je všeč.

V našem razredu beremo knjige samo še trije ali štirje od 34 učencev. To je samo

12 % celotne generacije 1998. In mislim na knjige, takšne,

 
prijavi se na novice
išči po strani
Slovenski šolski muzej
Plečnikov trg 1, 1000, Slovenija,
e-pošta: solski.muzej@guest.arnes.si,
telefon: +386 01/251-30-24 (uprava),
+386 01/251-31-27 (kustosi),
+386 01/251-31-63 (knjižnica)
Produkcija: Spletne rešitve Sloway