Uporabniške straniKošarica artiklovPošljite e-mailDodaj med priljubljene

Odprtje razstave Pišem, torej sem!

 

lepo povabljeni na odprtje razstave,
v sredo, 21.11.2012 ob 18. uri v prostorih muzeja.

 

 

Razstava Pišem, torej sem!

Šolska pisala in opismenjevanje skozi čas.

21.11.2012 – 30.10.2013

razstava je podaljšana do 30.4.2014

 

Razvoj pisal kaže na razvoj človeške civilizacije. Že prva pisala opozarjajo na dejstvo, da se je prazgodovinski človek z njihovo uporabo začel zavedati samega sebe. Svojim sodobnikom in zanamcem je s tem zapustil svoj pečat; najprej z jamskimi poslikavami, obrisi svojih rok in vrisanimi zaporedji črt, ki nakazujejo, da je verjetno že znal seštevati. In prav zaradi računovodskih potreb so v Mezopotamiji z nastankom prvih mest razvili prvo pravo pisavo – klinopis.

Pisava je kmalu postala tudi način razmišljanja, pojmovanja sveta in odnosa do soljudi. Postala je način in izraz človeškega bivanja, potreb, želja in hotenj. Orodje teh izražanj so bila, so in bodo pisala. Predstavljamo jih po posameznih vrstah in po njihovem kronološkem nastanku. Novim pisalom je vedno botrovala sprememba pisalne podlage, lahko pa je bilo tudi obratno, da so podlage in pisala sama vplivala na razvoj in nastanek novih pisav.

V Mezopotamiji so uporabljali klinasto trstiko, s katero so klinopisne znake vnašali v glinene tablice. Najbolj pogosto pisalo pri Grkih in Rimljanih je bil stilus, s katerim so pisali po voščenih tablicah. Čopiče so pri svojem delu uporabljali stari Egipčani in Kitajci. Prvi so z njimi pisali na papirus, drugi pa so za pisalno podlago iznašli papir. Rimljani so čopiče uporabljali pri oblikovanju kamnitih napisov, preden so jih izklesali z dletom. Kalamus je bilo pomembno pisalo antike, saj so ga predvsem ljudstva Bližnjega vzhoda uporabljala za pisanje na papirus, pergament ali lesene tablice. Ptičje pero je v srednjem veku med drugim omogočilo razvoj novih hitrih kurzivnih pisav. Šele v 19. stoletju ga je s tehnologijo industrijske revolucije zamenjalo kovinsko pero, ki pa se je v manj kot 100 letih dokončno umaknilo nalivnemu peresu. Konec 16. stoletja je z odkritjem grafita svojo zmagoslavno pot začel svinčnik, kateremu so se pozneje pridružile barvice, še kasneje pa ga je dopolnil tehnični svinčnik. Ker človek ni pisal samo na papir, ampak tudi na druge podlage, je razvil tudi kemični svinčnik in flomaster. Slednja sta v zadnjih petdesetih letih naredila največji tehnološki napredek. Kemični svinčnik je postal pravi mali računalnik. Ko z njim pišemo na pisalno podlago, digitalno zajema podatke naše pisave in jih v elektronski obliki pokaže na računalniškem ekranu.

Navedena pisala so uporabljali tudi za šolsko rabo; tako pri opismenjevanju kot tudi pri pridobivanju nove učne snovi. Z uvedbo splošne šolske obveznosti konec 18. stoletja se je zelo povečala tudi potreba po šolskih pisalih: po gosjih in nato jeklenih peresih, kredah in kamenčkih (štilčkih) za pisanje na skrilaste tablice ter po svinčnikih, barvicah in nalivnikih za zapisovanje učne snovi na papir. Z uvedbo likovnega pouka so se učenci začeli seznanjati tudi z voščenkami in čopičem, ki je od vseh pisal zahteval največ grafomotoričnih spretnosti.

Pisalo je simbol razmišljajočega človeka. Ne moremo ga nadomestiti niti s tabličnim računalnikom ali pametnim telefonom. Skupaj s pisavo se bo ohranilo kot primarni spomin človeštva. Samo zapisana beseda ostane. Pišem, torej sem!

Marko Ljubič, avtor razstave

 

 
prijavi se na novice
išči po strani
Slovenski šolski muzej
Plečnikov trg 1, 1000, Slovenija,
e-pošta: solski.muzej@guest.arnes.si,
telefon: +386 01/251-30-24 (uprava),
+386 01/251-31-27 (kustosi),
+386 01/251-31-63 (knjižnica)
Produkcija: Spletne rešitve Sloway