User pagesShopping cartSend e-mailAdd to favorites

SCHOOL CHRONICLE 2019/1-2


Cena brez DDV: 2.000,99 SIT (8,35 EUR)
Stopnja DDV: 8,50%
Cena z DDV: 2.171,08 SIT (9,06 EUR)

PUBLICATION ETHICS AND PUBLICATION MALPRACTICE STATEMENT

EDITORIAL BOARD OF PUBLICATION SCHOOL CHRONICLE

School Chronicle / Instructions to contributors

 

____________________________________________________________________________________

SCHOOL CHRONICLE / Journal of the History of Schooling and Education.
Bulletin of the Slovenian School Museum. Ljubljana. Slovenia.

Year 2020 number 1-2

Volume 29 - LIII

 

IZJAVA O ETIKI OBJAVLJANJA IN ZLORABAH PRI OBJAVLJANJU

PUBLICATION ETHICS AND PUBLICATION MALPRACTICE STATEMENT

UREDNIŠKI ODBOR REVIJE ŠOLSKA KRONIKA / EDITORIAL BOARD OF PUBLICATION SCHOOL CHRONICLE

Šolska kronika / Navodila avtorjem in avtoricam

School Chronicle / Instructions to contributors

____________________________________________________________________________________


Š O L S K A K RO N I K A

REVIJA ZA ZGODOVINO ŠOLSTVA IN VZGOJE

Glasilo Slovenskega šolskega muzeja, Ljubljana

Leto 2020, številka 1-2

Letnik 29– LIII


School Chronicle /
Schulchronik
Journal of the History of Schooling and Education.
Bulletin of the Slovenian School Museum. Ljubljana. Slovenia
.
Zeitschrift für Schul - und Erziehungsgeschichte. Organ des
Slowenischen Schulmuseums. Ljubljana. Slowenien.

_____________________________________________________________________________________

 

VSEBINA / CONTENTS / INHALTSVERZEICHNIS ČLANKI IN PRISPEVKI / ARTICLES AND OTHER CONTRIBUTIONS / ARTIKEL UND BEITRÄGE

Teja Čeč in Hana Ćosić: Nedeljske ponavljalne šole – prve institucije za izobraževanje odraslih na Slovenskem ...7–21
Sunday adult education schools – the first adult education institutions in Slovenia
Sonntagsschulen - die ersten Einrichtungen für Erwachsenenbildung in Slowenien

 

Matej Hriberšek : Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze ...23–80
The first Slovene doctors in classical philology at Graz university
Die ersten slowenischen Doktoren der klassischen Philologie der Universität Graz

 

Milan Hladnik: Akademska kariera profesorja dr. Josipa Plemlja (1873–1967) ...81–120
The academic career of professor Josip Plemelj (1873–1967)
Akademische Laufbahn von Professor Dr. Josip Plemelj (1873–1967)

 

Bea Tomšič Amon: Likovna vzgoja na Slovenskem in v širšem prostorsko zgodovinskem kontekstu ...121–142
Art education in Slovenia and in a wider spatial and historical context
Kunstunterricht in Slowenien und im breiteren räumlich-historischen Kontext

 

Tatjana Hojan: Zveza slovanskih učiteljskih društev v Julijski krajini ...143–157
Association of Slavic Teacher Societies in Friuli-Venezia Giulia
Verband slawischer Lehrerverbände in Friaul-Julisch Venetien

 

David Petelin: Ljubljansko osnovno šolstvo med letoma 1945 in 1965 v luči šolskega prostora in nove arhitekture ...158–188
Ljubljana primary schooling between 1945 and 196  in the light of school premises and new architecture
Das Grundschulwesen in Ljubljana zwischen 1945 und 1965 im Lichte des Schulraums und der neuen Architektur

 

Simon Malmenvall: Poslanstvo visokošolske knjižnice in koncept tretjega prostora ...189–209
The mission of university libraries and the concept of the third place
Die Mission der Hochschulbibliothek und das Konzept des dritten Raumes

 

SPOMINI NA ŠOLO / REMINISCENCES OF SCHOOLING / ERINNERUNG AND DIE SCHULE

Andrej Rant: Kako so me likali ...210–229
Kako so me likali

 

JUBILEJI / ANNIVERSARIES / JUBILÄEN

Anton Arko: Peter Budin – 250 ...231–232

Tatjana Hojan: Herbert Spencer – 200 ...232

Tatjana Hojan: Osnovne šole – 200 ...232–236

Tatjana Hojan: Martin Humek – 150 ...236

Anton Arko: Anton Kuder – 150 ...237

Anton Arko: Josip Pavčič – 150 ...237

Tatjana Hojan: Franjo Trampuž – 150 ...238

Tatjana Hojan: Pedagoški časopisi ob smrti Viktorja Bežka – 100 ...238–242

Tatjana Hojan: Naše revije ob smrti Henrika Schreinerja – 100 ...243–246

Martin Kramar: Mladen Tancer – 90 ...246–250

Marko Ljubič: Zdenko Medveš – 80 ...250–251

 

IN MEMORIAM

Mateja Ribarič: Slavici Pavlič v spomin ...252–255

Branko Šuštar: In memoriam Vitalij G. Bezrogov ...255–260

 

IZ MUZEJSKEGA DELA / MUSEUM ACTIVITIES / AUS DER MUSEUMSTÄTIGKEIT

Stane Okoliš: Slovenski šolski muzej v letu 2019 ...261–295
The Slovenian School Museum in 2019
Slowenisches Schulmuseum im Jahr 2019

 

DROBTINICE IZ ŠOLSKE PRETEKLOSTI / BITS AND PIECES FROM PAST SCHOOL TIMES / SPLITTER DER SCHULVERGANGENHEIT

Kako naj se s knjigami ne ravna ...296

Počitnice ...297

 

POROČILA IN OCENE / REPORTS AND REVIEWS / BERICHTE UND REZENSIONEN

Branko Šuštar: Izobraževanje v dobi tveganja – ECER v Hamburgu in zgodovina izobraževanja na mednarodnih znanstvenih konferencah v letu 2019 ...298–318

Maja Hakl Saje: 25. Generalna konferenca ICOM v Kjotu ...318–321

Maja Hakl Saje: Obisk šolskega muzeja v Kjotu ...322–328

Polona Koželj: Tisoč in ena zgodba o šoli Svetega Antona ...316–319

 

AVTORJI PRISPEVKOV Šolske kronike št. 1-2, 29/LIII, 2020 / LIST OF CONTRIBUTORS / AUTOREN ...333

SODELAVCI Šolske kronike št. 1-2, 29/LIII, 2020 / LIST OF CONTRIBUTORS / MITARBEITER ...334

NAVODILA AVTORJEM IN AVTORICAM / INSTRUCTIONS TO CONTRIBUTORS / ANLEITUNGEN FÜR AUTOREN ...335–336

___________________________________________________________________________________

Povzetki in abstrakti / Summaries and Abstracts / ŠK 2020 št. 1-2

 

Teja Čeč in Hana Ćosić: Nedeljske ponavljalne šole – prve institucije za izobraževanje odraslih na Slovenskem
- Sunday adult education schools – the first adult education institutions in Slovenia
- Sonntagsschulen - die ersten Einrichtungen für Erwachsenenbildung in Slowenien

Izvleček
Nedeljske ponavljalne šole so se prvič pojavile v drugi polovici 18. stoletja ob izidu Splošne šolske naredbe, ki je navajala nedeljski ponavljalni pouk za vajence. Tako se šolstvo na Slovenskem prvič usmeri tudi na področje andragoškega izobraževanja, torej poučevanja odraslih. Prve znane šole za izobraževanje odraslih pri nas so bile nedeljske ponavljalne šole. Članek je usmerjen v raziskovanje prvih izobraževalnih ustanov za odrasle na Slovenskem. Obravnava nedeljske ponavljalne šole med letoma 1774 in 1870. Najprej so orisani vzroki, ki so privedli do nastanka prvih nedeljskih ponavljalnih šol, kasneje pa so predstavljene vrste nedeljskih šol, vsebine, pomen za slovenski narod in predvsem jezik. Na koncu je še primer poučevanja v nedeljski ponavljalni šoli v Črnomlju.

Abstract
Sunday adult education schools first appeared in the second half of the 18th century with the General School Decree, which mentioned Sunday adult lessons for apprentices. With this, education in Slovenia was for the first time directed also at adult education and these Sunday adult education schools were the first known schools aimed at adults in Slovenia. The article talks about research into the first adult education institutions in Slovenia, more specifically the Sunday adult education schools between 1774 and 1870. First it describes the reasons that lead to the appearance of these schools and then the types of such schools, the content taught, and their importance for the Slovene nation and particularly for the Slovene language. At the end there is a description of an example of the teaching at a Sunday adult education school in Črnomelj.

Povzetek
Na področje andragoškega izobraževanja se začne šolstvo na Slovenskem usmerjati v 18. stoletju ob izidu Splošne šolske naredbe. Sprva se je nedeljski pouk omenjal zgolj kot priporočilo za vse vajence od 12. leta starosti in za mladino, ki je že zaključila redno šolanje, kasneje pa nedeljske ponavljalne šole postanejo obvezne za skoraj vso odraslo mladino in dostopne tudi za odraslo kmečko prebivalstvo. Nedeljska ponavljalna šola je potekala ob nedeljah in praznikih, ponavadi v prostorih župnije, poučevali so duhovniki ali pa gospodje učeniki (tako so imenovali učitelje). Učenci so ponavljali učno snov, ki so jo nekateri že predelali v javnih šolah. Poudarek je bil predvsem na znanju, ki so ga odrasli potrebovali pri nadaljnjem delu. V članku so najprej navedeni vzroki za nastanek prvih nedeljskih ponavljalnih šol, kasneje so predstavljene vrste nedeljskih šol, vsebine, ki so jih poučevali, in pomen za slovenski narod ter jezik. Nedeljske ponavljalne šole so potekale v slovenskem jeziku, medtem ko je bil pri drugih oblikah šolanja učni jezik nemščina. Za potrebe nedeljskih ponavljalnih šol je bilo napisanih kar nekaj šolskih učbenikov v slovenskem jeziku, ki še danes veljajo za pomembna dela na področju izobraževanja v takratnem času. V zaključku članka je predstavljen primer poučevanja v nedeljski ponavljalni šoli v Črnomlju. Članek obravnava nedeljske ponavljalne šole med letoma 1774 in 1870. ponavljalne šole med letoma 1774 in 1870.

Zussamenfassung

In Slowenien begann sich die Bildung im 18. Jahrhundert mit der Veröffentlichung der Allgemeinen

Schulordnung auf den Bereich der andragogischen Bildung zu konzentrieren. Anfangs wurden Sonntagsschulen nur als Empfehlung für alle Auszubildenden ab 12 Jahren und für junge Menschen erwähnt, die bereits eine reguläre Schulausbildung abgeschlossen haben. Später wurden sie für fast alle erwachsenen Jugendlichen obligatorisch und auch für die erwachsene Landbevölkerung zugänglich. Die Sonntagsschule fand an Sonn- und Feiertagen statt, normalerweise in den Pfarrräumen, und wurde von Priestern oder Lehrern unterrichtet. Die Schüler wiederholten den Lehrstoff, den einige bereits an öffentlichen Schulen verarbeitet hatten. Der Nachdruck lag hauptsächlich auf dem Wissen, das Erwachsene für die weitere Arbeit benötigten. Der Artikel präsentiert zunächst die Gründe für die Gründung der ersten Sonntagsschulen, dann die Arten von Sonntagsschulen, die Inhalte, die sie unterrichteten, und ihre Bedeutung für die slowenische Nation und Sprache. Sonntagsschulen wurden in slowenischer Sprache abgehalten, während an anderen Schulen auf Deutsch unterrichtet wurde. Für die Bedürfnisse der Sonntagsschulen wurden einige Schulbücher in slowenischer Sprache verfasst, die zu dieser Zeit noch als wichtige Werke im Bildungsbereich gelten. Am Ende des Artikels wird ein Beispiel für den Unterricht in einer Sonntagsschule in Črnomelj vorgestellt. Der Artikel befasst sich mit Sonntagsschulen zwischen 1774 und 1870.


Ključne besede:
nedeljske ponavljalne šole, izobraževanje odraslih, šolski zakonodaja, poučevanje odraslih na Slovenskem.

Key words: Sunday adult education schools, adult education, school legislation, adult education in Slovenia.

Matej Hriberšek : Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze
- The first Slovene doctors in classical philology at Graz university
- Die ersten slowenischen Doktoren der klassischen Philologie der Universität Graz

Izvleček
Med letoma 1872 in 1918 je na Univerzi Karla in Franca v Gradcu s področja klasične filologije doktoriralo trinajst kandidatov. Univerza v Gradcu, ki sicer ni uživala tolikšnega slovesa kot dunajska, čeprav so na njej predavali nekateri renomirani strokovnjaki za klasično starinoslovje, je bila za slovenske študente klasične filologije bolj dostopna zaradi bližine in zato, ker je bilo življenje v Gradcu lažje kot na Dunaju. V prispevku sta predstavljena doktorski študij in v osnovnih orisih delo na področju filologije prvih šestih doktorjev klasične filologije, ki so na graški univerzi promovirali v obdobju med letoma 1876 in 1904; to so bili Jakob Purgaj, Ivan Tertnik, Josip Šorn, Valentin Korun, Josip Tominšek in Ivan Arnejc.

Abstract
Between 1872 and 1918, thirteen candidates obtained a PhD in classical philology at the Karl- Franzens University in Graz. The Graz university, which did not enjoy the same reputation as the one in Vienna even though its lecturers included some very renown experts in classical education, was more accessible for Slovene philology students due to its proximity and because life in Graz was easier than in Vienna. The article presents the doctoral studies and outlines the work in philology carried out by the first graduates in classical philology obtaining their PhD in Graz between 1876 and 1904; these students were Jakob Purgaj, Ivan Tertnik, Josip Šorn, Valentin Korun, Josip Tominšek and Ivan Arnejc.

Povzetek
Prva šesterica klasičnih filologov, ki so v obdobju po letu 1872 doktorirali na Univerzi Karla in Franca v Gradcu, so bili Jakob Purgaj, Ivan Tertnik, Josip Šorn, Valentin Korun, Josip Tominšek in Ivan Arnejc. Vsi našteti so se odlikovali že v svojih dijaških letih, uspešno pa so študirali tudi na univerzi. Po svojem socialnem izvoru so večinoma izhajali iz kmečkega okolja in drugače kot pri dunajskih študentih, ki so prihajali večinoma z območja Kranjske, so graški študentje večinoma izhajali z območja Štajerske. Čeprav po kakovosti nobena od disertacij omenjenih šestih doktorjev ne izstopa, jih vendar lahko označimo kot solidne znanstveno-strokovne dosežke, kar potrjujejo tudi ocene doktroskih disertacij. Ohranile so se tri disertacije dveh kandidatov; najobsežnejša je 358 strani obsegajoča disertacija Ivana Tertnika, ki je disertacijo napisal in oddal dvakrat (prvič l. 1883 in drugič 1889), strokovno najbolj odmevna pa je bila disertacija Josipa Šorna, ki je med predstavljenimi šestimi doktorji edini, katerega delo je bilo tudi mednarodno odmevno in se ga v strokovni literaturi navaja in upošteva še danes. Med predstavljenimi doktorji je imel najbolj markantno kariero zaradi svoje vsestranske dejavnosti Josip Tominšek. Čeprav so v disertacijah obravnavana predvsem literarne teme, so se kandidati v njih veliko ukvarjali tudi z jezikovnimi vprašanji, ki so jim pomagala pri osvetljevanju in pojasnjevanju različnih literarnih posebnosti in pojavov. Vseh šest doktorjev se je pozneje posvetilo predvsem učiteljskemu delu; med njimi ni nikogar, ki bi bil habilitiran na kateri od avstrijskih univerz, pa tudi na l. 1919 ustanovljeni ljubljanski univerzi nihče med njimi ni prevzel katere od stolic za klasična jezika (nekateri so na njej poučevali kot honorarni pomožni predavatelji), čeprav sta bila za njun prevzem dva resna kandidata: Josip Tominšek in Ivan Arnejc.

Zussamenfassung

Die ersten sechs klassischen Philologen, die nach 1872 an der Karl-Franzens Universität in Graz promovierten, waren Jakob Purgaj, Ivan Tertnik, Josip Šorn, Valentin Korun, Josip Tominšek und Ivan Arnejc. Sie alle waren hervorragende Schüler und haben auch erfolgreich an der Universität studiert. Sie kamen größtenteils aus einer ländlichen Umgebung und im Gegensatz zu den Wiener Studenten, die hauptsächlich aus Krain stammten, kamen die Grazer Studenten hauptsächlich aus der Steiermark. Obwohl keine der Dissertationen der genannten sechs Doktoren qualitativ herausragend ist, können sie als solide wissenschaftliche und berufliche Leistungen bezeichnet werden, was auch durch die Bewertung von Dissertationen bestätigt wird. Drei Dissertationen von zwei Kandidaten sind erhalten geblieben. Am umfangreichsten ist die 358-seitige Dissertation von Ivan Tertnik, der die Dissertation zweimal verfasste und ein reichte (erstens 1883 und zweitens 1889), während die professionellste Dissertation von Josip Šorn verfasst wurde, der der einzige unter den sechs vorgestellten Doktoren ist, dessen Arbeit international besprochen wurde und der bis heute in der Fachliteratur zitiert und berücksichtigt wird. Unter den vorgestellten Doktoren hatte Josip Tominšek aufgrund seiner vielseitigen Tätigkeit die auffälligste Karriere. Obwohl sich die Dissertationen hauptsächlich mit literarischen Themen befassen, beschäftigten sich die Kandidaten auch viel mit Sprachfragen, was ihnen half, verschiedene literarische Besonderheiten und Phänomene zu beleuchten und zu erklären. Alle sechs Doktoren widmeten sich später hauptsächlich dem Lehrerberuf. Keiner von ihnen wurde an einer der österreichischen Universitäten habilitiert. Selbst an der 1919 gegründeten Universität von Ljubljana übernahm keiner von ihnen einen der Lehrstühle für klassische Sprachen (einige unterrichteten dort als nebenberufliche Dozenten), obwohl es zwei ernsthafte Kandidaten für ihre Übernahme gab: Josip Tominšek und Ivan Arnejc.

Ključne besede: zgodovina univerzitetnega študija, avstrijske univerze, klasični filologi, doktorji, disertacije
Key words: history of university study, Austrian universities, classical philologists, doctors, dissertations

Milan Hladnik: Akademska kariera profesorja dr. Josipa Plemlja (1873–1967)
- The academic career of professor Josip Plemelj (1873–1967)
- Akademische Laufbahn von Professor Dr. Josip Plemelj (1873–1967)

Izvleček
Prispevek opisuje akademsko pot dr. Josipa Plemlja, slovenskega matematika svetovnega slovesa, prvega rektorja ljubljanske universe in njenega dolgoletnega profesorja. Poudarek ni na njegovem znanstvenem delu, s katerim se je pred prvo svetovno vojno uveljavil v mednarodnih matematičnih krogih, ampak na njegovem pedagoškem delu, ki ga je opravljalveč kot petdeset let, najprej kot privatni docent na dunajski filozofski fakulteti, kjer je študiral in doktoriral, nato kot professor na univerzi v Černovicah v današnji Ukrajini, po prvi svetovni vojni pa kot profesor na univerzi v Ljubljani. Tu so mu velika obremenjenost s predavanji in izpiti, ločenost od tujih znanstvenih centrov in različne druge ovire onemogočile nadaljevanje prej uspešnega raziskovanja v matematiki. Svoje sile je zato posvetil matematičnemu izobraževanje mladih. V članku so predstavljena njegova predavanja, njegov odnos do študentov ter njegovi izpiti in doktorati. Pri njem so diplomirali skoraj vsi predvojni srednješolski

profesorji matematike in fizike. Med svojimi tremi doktorandi pa si je za naslednika izbral Ivana Vidava, ki je po drugi svetovni vojni uspešno nadaljeval Plemljevo raziskovalno in pedagoško delo na matematičnem področju.

Abstract
The paper describes the academic path of dr. Josip Plemelj, a Slovenian mathematician of world renown, the first rector of the University of Ljubljana and her longtime professor. The emphasis is not on his scholarly work, with which he established himself in international mathematical circles before the First World War, but on his pedagogical work, which he spent over fifty years, first as a private assistant professor at the Faculty of Philosophy in Vienna, where he studied and received his PhD, then as a professor at the University of Chernivtsi in present-day Ukraine, and after World War I as a professor at the University of Ljubljana. Here, his heavy load of lectures and exams, his separation from foreign scientific centers and various other obstacles prevented him from continuing his previously successful research in mathematics. He therefore devoted his efforts to the mathematical education of the young. The article presents his lectures, his attitude towards students, and his exams and doctorates. He promoted almost all pre-war high school professors in mathematics and physics. Among his three PhD students, he chose Ivan Vidav as his successor, who after the Second World War successfully continued Plemelj's research and his teaching work in mathematics.

Povzetek
Akademik prof. dr. Josip Plemelj (1873-1967) je najbolj znan starejši Slovenski matematik po Juriju Vegi. Študiral je na Dunaju in se po doktoratu leta 1898 še dve leti izpopolnjeval v Berlinu in Göttingenu. Po habilitaciji leta 1902 je nekaj let kot privatni docent predaval matematične predmete na filozofski fakulteti univerze na Dunaju. Že v tem času je napisal in objavil vrsto tehtnih člankov o linearnih diferencialnih in o Fredholmovih integralskih enačbah ter njihovi uporabi v teoriji potenciala. Z njimi je v zbudil pozornost v mednarodnih matematičnih krogih, slaven pa je postal s svojo rešitvijo znamenitega Riemannovega problema o eksistenci Fuchsove homogene linearne diferencialne enačbe z danimi singularnostmi in s predpisano monodromijsko grupo. S tem vprašanjem so se pred njim ukvarjali tudi drugi takrat znani matematiki, vključno s Hilbertom, pa niso našli dokončnega odgovora. V dunajskem obdobju se je poročil in si zgradil nov dom v svojem rojstnem kraju, na Bledu. Od oktobra 1908 do začetka prve svetovne vojne (formalno do leta 1917) je bil najprej eno leto izredni nato pa redni profesor na univerzi v Černovicah v Bukovini. Tudi tam je poleg redne pedagoške dejavnosti (predavanj in izpitov) intenzivno raziskoval že omenjena matematična področja. Leta 1911 je v Leipzigu objavil sto strani dolgo razpravo o potencialni teoriji in si z njo prislužil kar dve ugledni mednarodno pomembni nagradi, najprej nagrado Znanstvenega društva kneza Jablonowskega v Leipzigu in naslednje leto še nagrado Dunajske akademije znanosti. V analizi se je od diferencialnih in integralskih enačb preusmeril tudi v reševane različnih problemov teorije analitičnih funkcij (konformne preslikave, Koebejev izrek o raztegu, uniformizacija algebraičnih funkcij). Začel se je ukvarjati tudi z algebro in npr. prispeval eleganten dokaz razdelitve kroga na sedem enakih delov ter nov dokaz neke posplošitve klasičnega Fermatovega izreka za pete potence. Sploh je bil znan po tem, da se je loteval le težkih (klasičnih) problemov. Od 1901 do 1913 je objavil poleg že omenjene nagrajene razprave skupaj osemnajst pomembnih člankov v nemščini, vse v avstrijskih in nemških znanstvenih revijah, v letih od 1923 do 1936 pa še deset krajših prispevkov, enega v francoščini, dva v slovenščini in ostale v nemščini. Prva svetovna vojna je zanj pomenila čustveni pretres, saj je dvakrat moral z družino bežati iz Černovic na Dunaj in na Bled. Zaradi svojih liberalnih nazorov je bil označen za politično sumljivega, konec leta 1916 so ga mobilizirali v pomožne enote in šele po prizadevanjih prijateljev in matematičnih znancev, predvsem kasnejšega kolega Riharda Zupančiča, so ga premestili v zaledje na Dunaj. Vojna pa je bila zanj preobrat v poklicnem oziroma predvsem v znanstvenem pogledu. Po njej se je namreč iz patriotičnih razlogov odločil, da si poišče službo v svoji domovini oziroma v novi državi jugoslovanskih narodov, čeprav je imel nekaj možnosti nadaljevati svojo kariero tudi v Černovicah, ki so pripadle Romuniji, ali morda celo v novi Avstriji, naslednici bivše monarhije. V Ljubljani je bil leta 1919 imenovan za rednega profesorja matematike na filozofski fakulteti novoustanovljene univerze, postal je predsednik univerzitetnega sveta in izbran za prvega rektorja. Nove zahtevne funkcije, številni začetni problemi ob organizacija akademskega življenja, predvsem pa (zaradi pomanjkanja učnih moči) preobremenjenost s pedagoškim delom so ga odvračali od znanstvenega oziroma  raziskovalnega dela, tako da v matematiki po letu 1919 ni več ustvaril veliko novega. Celo njegovi stari prijatelji in njegovi kolegi z Dunaja in Černovic so se čudili njegovi odločitvi in ga tudi kasneje vabili v večje univerzitetne centre. On pa se je, sicer po premisleku, raje odločil svojo nadaljnjo poklicno pot posvetiti vzgoji matematičnega naraščaja, kar je bilo seveda velikega pomena za univerzo in sploh razvoj matematike v Sloveniji. Na ljubljanski univerzi je potem kot redni profesor poučeval matematiko okrog štirideset let. Niti po Jugoslaviji niti v tujino ni veliko potoval, vse svoje sile je posvetil domači univerzi. Ker pred drugo svetovno vojno ni bilo stalnega učitelja fizike na filozofski fakulteti, je vse do leta 1940, ko je tam postal docent Anton Peterlin, pomagal skrbeti tudi za razvoj in organizacijo pouka fizike. Sicer je redno predaval osnovni matematični tečaj v prvih dveh letnikih (tudi nekaterim bodočim naravoslovcem in bolj številnim študentom tehnike), slušateljem matematike in fizike pa poleg tega še zahtevnejše matematične predmete v višjih treh letnikih, organizirane v triletni cikel: algebra s teorijo števil, diferencialne enačbe in teorija analitičnih funkcij. Snov teh svojih predavanj je šele v petdesetih in v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja objavil v obliki treh obsežnih monografij. Njegov kolega Rihard Zupančič, redni profesor tehniške fakultete, je v okviru drugega triletnega cikla matematike učil analitično in projektivno geometrijo, diferencialno geometrijo in kritično analizo. Profesor Plemelj je bil strog in dosleden, vendar korekten učitelj, odličen predavatelj, ki je znal študentom približati tudi način razmišljanja in ustvarjanja aktivnih matematikov, ter redni izpraševalec na diplomskih izpitih. Vzgojil je skoraj vse slovenske srednješolske profesorje matematike pred drugo svetovno vojno in prve generacije po njej. Le-ti so njegovo znanje, njegov pristop in navdušenje nad matematiko prenašali naprej na nove rodove. Pri Plemlju so pred drugo svetovno vojno iz matematike doktorirali trije študentje: Anton Vakselj (1923), Alojzij Vadnal (1939) in Ivan Vidav (1941), vsi po drugi svetovni vojni ugledni profesorji matematike na ljubljanski univerzi. Vidav pa je v petdesetih letih postal Plemljev naslednik pri vodenju rastoče matematične skupnosti na univerzi. Poskrbel je, da Plemljeva bogata raziskovalna in pedagoška matematična dediščina na Slovenskem ni zamrla.

Zussamenfassung

Der Artikel beschreibt den akademischen Weg von Dr. Josip Plemelj, den weltberühmten slowenischen Mathematikers, des ersten Rektors der Universität von Ljubljana und deren langjährigen Professors. Der Schwerpunkt liegt nicht auf seiner wissenschaftlichen Arbeit, mit der er sich vor dem Ersten Weltkrieg in internationalen mathematischen Kreisen etablierte, sondern auf seiner pädagogischen Arbeit, die er mehr als fünfzig Jahre lang leistete. Er war zunächst als privater Assistenzprofessor an der Philosophischen Fakultät in Wien tätig, wo er studierte und promovierte, dann als Professor an der Universität Czernowitz in der heutigen Ukraine und nach dem Ersten Weltkrieg als Professor an der Universität Ljubljana. Die hohe Arbeitsbelastung durch Vorlesungen und Prüfungen, die Trennung von ausländischen wissenschaftlichen Zentren und verschiedene andere Hindernisse machten es ihm unmöglich, die bisher erfolgreiche Forschung in der Mathematik fortzusetzen. Er widmete seine Energie daher der mathematischen Ausbildung der Jugend. Der Artikel präsentiert seine Vorlesungen, seine Einstellung gegenüber Studenten sowie seine Prüfungen und Dissertationen. Fast alle Mittelschullehrer für Mathematik und Physik aus der Vorkriegszeit haben ihren Abschluss bei ihm gemacht. Unter seinen
drei Doktoranden wählte er Ivan Vidav als seinen Nachfolger, der Plemelj‘s Forschung und pädagogische Arbeit auf dem Gebiet der Mathematik nach dem Zweiten Weltkrieg erfolgreich fortsetzte.

Ključne besede: Josip Plemelj, matematik, rektor, univerzitetni profesor, Dunaj, Černovice, Ljubljana, raziskovanje, pedagoško delo, predavanja, odnos do študentov, izpiti, doktorati, Ivan Vidav

Key words: Josip Plemelj, mathematician, rector, university professor, Vienna, Chernivtsi, Ljubljana, research, pedagogical work, lectures, attitude towards students, exams, doctorates, Ivan Vidav

Bea Tomšič Amon: Likovna vzgoja na Slovenskem in v širšem prostorsko zgodovinskem kontekstu
- Art education in Slovenia and in a wider spatial and historical context
- Kunstunterricht in Slowenien und im breiteren räumlich-historischen Kontext

Izvleček
Prispevek opisuje zgodovinski razvoj šolskega predmeta, ki se je najprej imenoval risanje, potem likovni pouk, likovna vzgoja in danes likovna umetnost. Predstavljeni so cilji, vsebine, dejavnosti in tudi spremembe, ki jih je predmet doživel v širšem prostorskem kontekstu. V okviru tega je umeščen razvoj
predmeta v Sloveniji od njegove uvedbe v šolah do danes.

Abstract
The article describes the historical development of the school subject that was first called Drawing, later Art Lessons, then Art Education and is now called Fine Art. It presents the subject’s goals, teaching
content and activities, as well as the changes it experienced in a wider spatial context. The development of the subject in Slovenia from its introduction to today is placed in this wider context.

Povzetek
Likovna vzgoja kot šolski predmet ima približno dvestoletno tradicijo. V obdobju razsvetljenstva je risanje ustrezalo praktičnim potrebam proizvodnje, izobrazbe za obrt in vojske. Cilji predmeta so bili usmerjeni k razvijanju opazovalnih veščin, likovnega spomina barv in oblik ter tehnične predstavitve objektov. Predmet, imenovan risanje, je ob uvedbi v slovenske šole pomenil razvijanje ročnih spretnosti, urjenje opazovanja in geometrično risanje ter razvijanje natančnosti. Učenci so prerisovali učiteljeve risbe. Cilji niso bili prilagojeni otrokovi starosti in razvojni stopnji. Z reformo šolstva leta 1958 je bil narejen izjemno velik korak naprej. Predmet se je preimenoval v likovni pouk in glavni smoter je bil celostno oblikovanje osebnosti. Od te reforme naprej je bilo še nekaj sprememb učnih načrtov, ki so predmet preimenovale v likovno vzgojo, potem likovno umetnost, uvedle problemski način poučevanja in kot osnovna cilja postavila poznavanje likovnega jezika in razvoj ustvarjalnosti.

Zussamenfassung

Die Kunst als Schulfach hat eine etwa zweihundertjährige Tradition. Im Zeitalter der Aufklärung entsprach das Zeichnen den praktischen Bedürfnissen der Herstellung, der Ausbildung für Handwerk und des Militärs. Ziel der Kunsterziehung war es, Beobachtungsgabe, künstlerisches Gedächtnis von Farben und Formen sowie technische Präsentation von Objekten zu entwickeln. Die Einführung des Zeichnens in slowenischen Schulen bedeutete die Entwicklung manueller Fähigkeiten, die Praxis der Beobachtung und des geometrischen Zeichnens sowie die Entwicklung der Präzision. Die Schüler haben die Zeichnungen des Lehrers abgezeichnet. Die Lernziele wurden nicht an das Alter und den Entwicklungsstand des Kindes angepasst. Mit der Bildungsreform von 1958 wurde ein äußerst großer Schritt nach vorne gemacht. Die Kunsterziehung wurde in Kunstunterricht umbenannt und der Hauptzweck war die ganzheitliche Persönlichkeitsbildung. Seit der erwähnten Reform gab es einige Änderungen in den Lehrplänen, die das Fach in Kunsterziehung und dann in bildende Kunst umbenannten, eine problembasierte Lehrmethode einführten und das Wissen über Kunstsprache und die Entwicklung von Kreativität als grundlegende Ziele festlegten.

Ključne besede: risanje, likovni pouk, likovna vzgoja, likovna umetnost
Key words: Drawing, Art Lessons, Art Education, Fine Art

Tatjana Hojan: Zveza slovanskih učiteljskih društev v Julijski krajini
- Association of Slavic Teacher Societies in Friuli-Venezia Giulia
- Verband slawischer Lehrerverbände in Friaul-Julisch Venetien

Izvleček
Prispevek obravnava delo Zveze slovanskih učiteljskih društev v Julijski krajini, ki je bila ustanovljena pred stotimi leti. V uvodu je opisan politični položaj Slovencev in Hrvatov na ozemlju, ki je po mirovni pogodbi pripadel Italiji. Nato je opisano delovanje zveze, ki so jo ustanovili februarja 1920 v Trstu in je izdajala tudi publikacije. To so bile: pedagoški časopis Učiteljski list, ki je izhajal od 1920 do 1926, mladinska lista, slovenski Novi rod, ki je izhajal med letoma 1921 in 1926, in hrvaški Naša nada, ki je izhajal od 1921 do 1922, ter Ročna zapisnika za leti 1922 in 1923. Opisani so izobraževalni tečaji, ki jih je prirejala Zveza, zelo uspešen pevski zbor, samopomoč in sekcija za sestavo učnih knjig.

Abstract
The article talks about the work of the Association of Slavic Teacher Societies in Friuli- Venezia Giulia, founded a hundred years ago. The introduction describes the political position of Slovenes and Croats in the area which were granted to Italy by peace treaty. This is followed by a description of the activities of the association, founded in February 1920 in Trieste, which also published various publications. These were: the pedagogical newspaper Učiteljski list between 1920 and 1926, the Slovene youth newspaper Novi rod between 1921 and 1926, the Croatian youth newspaper Naša nada between 1921 and 1922, and the record book Ročni zapisnik for 1922 and 1923. The article also describes the educational courses organised by the association, the very successful choir, self-help and the section within the association responsible for writing teaching books.

Sklep
Kratkotrajno delovanje Zveze slovanskih učiteljskih organizacij je bilo zelo bogato, saj je obsegalo delo pri izdajanju pedagoškega glasila, mladinskih listov, pevskega zbora, samopomoči, pisanja šolskih knjig in številnih samoizobraževalnih tečajev. Delo je potekalo ob številnih težavah, saj so oblasti slovenska društva in šole zatirale in preganjale učiteljstvo.

Povzetek
Po prvi svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrske je Italija na podlagi Londonskega pakta iz leta 1915 zasedla Goriško-Gradiščansko, mesto Trst in okolico, Istro, del Notranjske, pozneje še Reko in del Dalmacije. Primorska učiteljska društva so bila do konca svetovne vojne članice Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev, po novi razmejitvi pa so izgubila stik s centralo v Ljubljani. Zato so učitelji sklenili ustanoviti svojo učiteljsko organizacijo, ki bi povezovala primorska učiteljska društva. Prvega in drugega februarja 1920 je bila Zveza slovanskih učiteljskih društev ustanovljena in izvoljeno vodstvo in širši odbor. Zveza je povezovala deset društev in takoj pričela delati. Ustanovili so svoje glasilo, pedagoško revijo Učiteljski list, ki je objavljal prispevke v slovenščini in hrvaščini. Že naslednje leto sta izšli slovenska in hrvaška revija Novi rod in Naša nada. V Novi rod so pisali takratni najboljši slovenski pesniki in pisatelji. Zveza je leta 1922 ustanovila pevski zbor, ki je nastopal z velikim uspehom, in izdala dve notni knjižici. Eno leto je delovala v sklopu Zveze tudi Samopomoč. Učitelji so posvetili veliko pozornosti samo izobraževanju in organizirali tri samoizobraževalne tečaje pa tudi kmetijski tečaj za učitelje. Samoizobraževalni krožki so delovali tudi v posameznih učiteljskih društvih. V Zvezi se je oblikovala sekcija za sestavo učnih knjig, ki so jih sestavljali in urejali člani Zveze. Odobrene so bile čitanke za drugi, tretji in peti razred. Ves čas je Zveza imela težave, ker je oblast zavirala njeno delo, premeščala in aretirala njene člane ter cenzurirala njene članke v Učiteljskem listu in prepovedovala društvena zborovanja. Razpuščena je bila 3. avgusta 1926, njeno premoženje pa zaplenjeno.

Ključne besede: učiteljska društva, Primorska, Učiteljski list, izobraževalni tečaji
Key words: teacher societies, Primorska, Učiteljski list, educational courses

David Petelin: Ljubljansko osnovno šolstvo med letoma 1945 in 1965 v luči šolskega prostora in nove arhitekture
- Ljubljana primary schooling between 1945 and 1965 in the light of school premises and new architecture
- Das Grundschulwesen in Ljubljana zwischen 1945 und 1965 im Lichte des Schulraums und der neuen Architektur

Izvleček
Zgodovina obveznega osnovnega šolstva na Slovenskem ni povezana samo z oblikami poučevanja, vrstami izobraževanja, pravnimi predpisi o izvajanju šolanja in uveljavljanjem državne emancipatorne in nacionalne ideologije, temveč je tudi snovna zgodovina, ki se zrcali v številnih grajenih šolskih stavbah. Arhitekturni ostanki nekdanjih in sedanjih šolskih prostorov v Ljubljani prav najbolj zgovorno pripovedujejo o bogati nepremični dediščini, saj so šolske stavbe odražale sočasne arhitekturne in druge družbene tokove, uveljavljanje novih pedagoških pristopov ter zagotavljanje ciljnega kvalitetnega izobraževalnega okolja. V Ljubljani v prvi polovici 20. stoletja lahko sledimo arhitekturnim spremembam šolskih stavb od klasično zasnovanih monumentalnih stavb, ki so sledili postavljanju generičnim in tipiziranim idealom javnih upravnih zgradb Avstro-Ogrske, pa vse do modernističnih jugoslovanskih stavb po vzoru novega jezika funkcionalizma, ki nam je predvsem po drugi svetovni vojni v skladu z modernejšimi pedagoškimi smernicami zapustil paviljonske in brezkoridorne šole, ki so jih postavili domači arhitekti iz ljubljanske arhitekturne šole.

Abstract
The history of obligatory primary schooling in Slovenia is connected not only with the forms of teaching, types of education, legal regulations regarding the implementation of education and the establishment of the state emancipatory and national ideology, but also with the material history reflected in the numerous school buildings. The architectural remnants of former and present school premises in Ljubljana offer us a telling tale about an abundant immovable heritage since school buildings always reflect the contemporary architectural and other social currents, the establishment of new pedagogical approaches and the provision of targeted high quality educational environment. In the first half of the 20th century in Ljubljana we can follow the architectural changes of school buildings from traditionally designed monumental buildings, following the generic and typified ideals of public buildings in Austria-Hungary, down to the modernistic Yugoslav buildings following the model of the new language of functionalism, which particularly after World War Two, in line with the more modern pedagogical guidelines, left us with pavilion-like, corridor-free schools, designed by local architects from the Ljubljana architectural school.

Povzetek
Šola se je v 20. stoletju spreminjala v pedagoškem in arhitekturnem smislu. Zaradi uničenja šolskih stavb med drugo svetovno vojno, povečanja natalitete, novih industrijskih središč ter zastarelih šol in opreme se je skladno z duhom socializma na začetku petdesetih let 20. stoletja pojavila potreba po drugačnem pristopu k obravnavanju dane problematike.175 Največji preskok v načrtovanju šolskih prostorov se je zgodil tudi kot posledica spremenjene državne gospodarske politike, uvajanje modernejših pedagoških načel in sodelovanje arhitektov modernizma t. i. ljubljanske arhitekturne šole. Prostorske zasnove stavb so sledile smernicam reforme od stare k novi šoli v petdesetih letih, ki še danes deloma usmerjajo snovanje šolskih stavb. Za moderno slovensko arhitekturo, nastalo v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja, je značilen nov, univerzalen prostorski koncept,176 ki pomeni novost v načinu umeščenosti volumnov v prostor in ločenosti notranjega prostora od zunanjega.177 Vzrok novega koncepta šolske zgradbe je tudi posledica novih izsledkov arhitekturne teorije, novih tehnično-higienskih predpisov in novih umetnosti z estetiko minimalnega. Najpomembnejši prispevek arhitekture osnovnošolskih stavb v Ljubljani in Sloveniji pomeni udejanjanje t. i. brezkoridorne šole Emila Navinška, ki je še danes pojem kakovostnega snovanja.

Ključne besede: šolstvo, arhitektura, osnovna šola, Ljubljana, socializem, Emil Navinšek
Key words: schooling, architecture, primary school, Ljubljana, socialism, Emil Navinšek

Simon Malmenvall: Poslanstvo visokošolske knjižnice in koncept tretjega prostora
- The mission of university libraries and the concept of the third place
- Die Mission der Hochschulbibliothek und das Konzept des dritten Raumes

Izvleček
Poslanstvo visokošolske knjižnice v skladu s konceptom tretjega prostora predstavlja aktualno tematiko, ki zadeva tako področje bibliotekarske in informacijske znanosti kakor tudi širši družbeni razmislek o preteklih in prihodnjih nalogah visokega šolstva. Koncept tretjega prostora je nastal iz paradigmatskega obrata od knjig k ljudem, ki se je v zadnjih dveh do treh desetletjih pretežno že uveljavil kot načelo pri načrtovanju knjižničnih stavb in širitvi nabora knjižničnih storitev v najrazvitejših državah sveta. Glavno sporočilo pričujočega članka opozarja na smiselnost (pre)oblikovanja visokošolskega tipa knjižnic v notranje raznoliko in obenem celovito informacijsko organizacijo, kjer so tradicionalne knjižnične storitve (npr. izposoja tiskanega gradiva) nadgrajene z novimi tehnološkimi rešitvami, arhitekturno-prostorskimi izboljšavami in družabno-sprostitvenimi vsebinami. Na tak način visokošolska knjižnica postaja sodobno študijsko središče in ustvarjalno jedro posamezne visokošolske organizacije, s čimer pri svojih uporabnikih ustvarja občutek sprejetosti in pripadnosti visokošolski skupnosti. To lahko posredno povezujemo tudi z zgodovinskim poslanstvom (visokošolskih) knjižnic zahodnega sveta, saj so vse do konca 19. stoletja knjižnični prostori opravljali predvsem funkcijo zbirališča učenjakov in izmenjave idej.

Abstract
The mission of university libraries in line with the concept of the third place represents a pertinent theme regarding the field of the disciplines of library studies and information technology, as well as a wider social reflection on the past and future responsibilities of higher education. The concept of the third place arose from the paradigmatic shift from books to people, which in the last two or three decades has established itself mostly as the principle guiding the planning of library buildings and of widening the scope of library services in the most developed countries in the world. The main message of this article draws attention to the rationality of turning university libraries into internally diverse and at the same time comprehensive information organisations, where the traditional library services (e.g. lending printed material) are supplemented by new technological solutions, architecturally-spatial improvements and social-relaxation content. In this way a university library becomes a modern study centre and the creative heart of the individual higher education organisation, creating in its users the feeling of being accepted and belonging to the university community. This can indirectly also be connected with the historical mission of (university) libraries in the western world, since for centuries, until the 19th century, libraries mostly carried out the function of a gathering place of scholars and the exchange of ideas.

Povzetek
Poslanstvo visokošolske knjižnice v skladu s konceptom tretjega prostora predstavlja aktualno tematiko, ki zadeva področje bibliotekarske in informacijske znanosti ter širši družbeni razmislek o nalogah visokega šolstva. Koncept tretjega prostora je nastal iz paradigmatskega obrata od knjig k ljudem, ki se je v zadnjih dveh do treh desetletjih pretežno že uveljavil kot načelo pri načrtovanju knjižničnih stavb in širitvi nabora knjižničnih storitev v najrazvitejših državah sveta. Glavno sporočilo pričujočega članka opozarja na smiselnost (pre)oblikovanja visokošolskega tipa knjižnic v notranje raznoliko in obenem celovito informacijsko organizacijo, kjer so tradicionalne knjižnične storitve (npr. izposoja tiskanega gradiva) nadgrajene z novimi tehnološkimi rešitvami, arhitekturno-prostorskimi izboljšavami in družabno-sprostitvenimi vsebinami. Na tak način visokošolska knjižnica postaja sodobno študijsko središče in ustvarjalno jedro posameznih visokošolskih organizacij, s čimer pri svojih uporabnikih ustvarja občutek sprejetosti in pripadnosti visokošolski skupnosti. To lahko posredno povezujemo tudi z zgodovinskim poslanstvom (visokošolskih) knjižnic zahodnega sveta, saj so vse do konca 19. stoletja knjižnični prostori opravljali predvsem funkcijo zbirališča učenjakov in izmenjave idej. V skladu s tem naj bi idealna visokošolska Knjižnica prostor težila k čim večji celovitosti in vključevanju različnih elementov: od individualnega tihega učenja do skupinskega študija, razpravljanja in druženja, od navzočnosti tiskanih informacijskih virov do možnosti dostopa do elektronskih licenčnih revij ipd. Sodobna in kakovostna visokošolska knjižnica je tako zasnovana za ljudi ob upoštevanju raznolikih potreb uporabnikov – od dostopnosti tiskanih in elektronskih virov do gostinske in prireditvene ponudbe, od prostorov za tiho učenje do sob za glasno razvijanje idej ali vaje v javnem nastopanju. Od tod izhaja, da knjižničarstvo in visoko šolstvo ne smeta biti dva ločena svetova, saj je poslanstvo visokošolske knjižnice umeščeno v pedagoško-raziskovalni process matične visokošolske organizacije. Knjižnica kot tretji prostor koristi matični organizaciji, saj s tem krepi povezanost med njenimi študenti in/ali zaposlenimi, s čimer (dolgoročno) povečuje svoj ugled – v njenem interesu torej je, da ima knjižnico, zasnovano po konceptu tretjega prostora, jo podpira in skrbi za njeno delovanje.

Ključne besede: visoko šolstvo, visokošolske knjižnice, poslanstvo knjižnic, knjižnične storitve, tretji prostor, sociologija visokošolskih knjižnic.
Key words: higher education, university libraries, mission of libraries, library services, third place, sociology of university libraries.

__________________________________________________________________________________

Šolska kronika – revija za zgodovino šolstva in vzgoje. Glasilo Slovenskega šolskega muzeja,

Ljubljana (Slovenija) je slovenska znanstvena in strokovna revija za zgodovino šolstva, pedagogike

in vzgoje, ki jo od leta 1992 samostojno izdaja Slovenski šolski muzej v Ljubljani. Revija ima

začetke v skupnem zborniku šolsko-pedagoških muzejev v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu, ki je

začel izhajati leta 1964 kot Zbornik za zgodovino šolstva in prosvete.

School Chronicle – Journal of the History of Schooling and Education. Bulletin of the Slovenian

School Museum. Ljubljana (Slovenia) is a Slovenian scientific and professional publication

concerned with schooling, pedagogy and education. Since 1992 it has been independently

issued by the Slovenian School Museum in Ljubljana. The Miscellany has developed from a joint

publication of the school-pedagogical museums in Ljubljana, Zagreb in Belgrade, which began

to be published in 1964 under the title of A Miscellany of the History of Schooling and Education.

 
sign up for news
search web site
Slovenian school museum
Plečnikov trg 1, 1000, Slovenia,
e-mail: solski.muzej@guest.arnes.si,
telephone: +386 01/251-30-24 (management),
+386 01/251-31-27 (curator),
+386 01/251-31-63 (library)
Production: Spletne rešitve Sloway