ZGODOVINA
Najpomembnejša šolska stavba na tem območju je Gimnazija Bežigrad na Peričevi ulici 4. Novo šolsko poslopje je nastalo po načrtu inž. arhitekta Emila Navinška in bilo slovesno odprto in blagoslovljeno 18. oktobra 1936. Ban dr. Marko Natlačen je ob izročitvi ključev ravnatelju Kunu Hočevarju označil novo stavbo z besedami pesnika "Sredi polja jasen grad!" Po govoru je učenec deklamiral Himno III. realne gimnazije, ki jo je zložil profesor dr. Joža Lovrenčič:

Novo se dviga naša gimnazija
V beli Ljubljani sredi polja,
Zbira nas v svojih svetlih prostorih,
srce blaži nam, vzgaja duha.
Mi, ki smo prvi vanjo vstopili,
Danes prisegamo v zboru na glas,
Da se vsi bomo pridno učili,
Da bo ponosna vedno na nas.
Vse naše delo, vse naše trude
Bog naj obilo blagoslovi
V blagor domovja in naše grude,
ki ji posvetimo svoje moči!
Dvigaj se, dvigaj, naša gimnazija
V beli Ljubljani sredi polja-
Zbiraj nas v svojih svetlih prostorih,
srce nam blaži, vzgajaj duha!

Ravnatelj gimnazije je nato opisal tridesetletno zgodovino te gimnazije, ki se je velikokrat selila iz enih prostorov v druge in zdaj končno dobila svoje poslopje.

Arhitekt stavbe Emil Navinšek je v brošuri Naš Bežigrad o stavbi napisal tudi tole:< Pri zgradbi bežigrajske gimnazije so bila uporabljena nekatera nova gradbena načela, da je šolsko poslopje brez hodnikov, ki jih nadomestujejo svetle in prostorne osrednje avle. Ti centralni prostori merijo v širino 15 m., v globino 36 m. Osvetljeni so od severne in južne strani skozi velike okenske ploskve. Centralne avle predstavljajo v vsakem nadstropju glavnega poslopja resnično koncentracijo vseh komunikacij, kar napravlja na vsakega obiskovalca izredno ugoden vtis.<

Po letu 1945 je gimnazija dobila naziv: III. gimnazija Ljubljana Bežigrad, leta 1959 I. gimnazija Ljubljana, 1982 Srednja naravoslovna šola in 1990 Gimnazija Bežigrad.

Na gimnaziji so poučevali med drugimi: Edvard Kocbek, književnik, urednik in prevajalec, botanik Maks Wraber, naravoslovec in arheolog Srečko Brodar, fizik, pisec prve slovenske knjige s področja astronomije in knjig o položaju Slovencev na tržaškem in o prvem in drugem tržaškem procesu Lavo Čermelj, pesnik, esejist in prevajalec France Vodnik, pisec matematičnih učbenikov Ivan Štalec in fizik, avtor številnih knjig in učbenikov s tega področja Miroslav Adlešič. Nekaj časa je poučevala na tej gimnaziji tudi dr. Angela Piskernik, botaničarka, strokovnjakinja za varstvo kulturne dediščine, prva Slovenka, ki je doktorirala s področja bioloških ved.

Na Linhartovi cesti 35 ima zanimivo zgodovino v letu 2004 povsem zapuščena stavba z zanemarjeno okolico. Upravni odbor Učiteljske tiskarne je po končani prvi svetovni vojni ustanovil zadrugo TUŠ, kar je okrajšava za Tvornico učil in šolskih potrebščin. Načrte zanjo je izdelal inž. Viljem Treo. Stavba je bila sezidana oktobra 1922, vendar se je kmalu pokazalo, da je prevelika in ambicije za izdelavo učil prav tako. Učiteljska tiskarna kmalu ni več zmogla plačati vzdrževanja stavbe in jo je bila prisiljena prodati leta 1927. Po vojni je bil v njej nekaj časa tudi dijaški dom.

V bližini sta osnovni šoli Bežigrad na Črtomirovi 12 in Savsko naselje na Matjaževi 4. Vrtci so na Črtomirovi 14, Peričevi 6, Linhartovi 19, Belokranjski 27 in Savski 1. Jezikovna šola Barbara je na Robbovi ulici 25. Na Topniški cesti 31 je Fakulteta za socialno delo, na številki 33 pa Študentski dom. Center za permanentno izobraževanje Cene Štupar je na Vojkovi cesti 1.

Na levi strani Dunajske ceste je na Smoletovi 16 Glasbeni atelje Tartini, na Lavričevi enota vrtca Palčki, na Staničevi 37 a enota Vila in na Vodovodni 3 A enota Sneguljčica.

Kmalu po podhodu pod železnico na desni na Vilharjevi 13 stoji okroglo poslopje, ki ga je inž. Jože Plečnik namenil za Baragovo semenišče. Z zidavo so pričeli leta 1938, do konca pa je bila urejena šele po vojni. Zdaj je v stavbi študentski dom Akademski kolegij, Pionirski dom in Festivalna dvorana. Nasproti na Vilharjevi cesti 21 je Izobraževalni center za tuje jezike .