ŠOLSKA KRONIKA / SCHOOL CHRONICLE 2007/2
Cena brez DDV: 1.845,23 SIT (7,70 EUR)
Stopnja DDV: 8,50%
Cena z DDV: 2.002,07 SIT (8,35 EUR)
 | |
IZJAVA O ETIKI OBJAVLJANJA IN ZLORABAH PRI OBJAVLJANJU
PUBLICATION ETHICS AND PUBLICATION MALPRACTICE STATEMENT
UREDNIŠKI ODBOR REVIJE ŠOLSKA KRONIKA / EDITORIAL BOARD OF PUBLICATION SCHOOL CHRONICLE
Šolska kronika / Navodila avtorjem in avtoricam
School Chronicle / Instructions to contributors
ŠOLSKA KRONIKA - ZBORNIK ZA ZGODOVINO ŠOLSTVA IN VZGOJE UDK/UDC 37 (091)
GLASILO SLOVENSKEGA ŠOLSKEGA MUZEJA, LJUBLJANA ISSN 1318 - 6728
SCHOOL CHRONICLE - MISCELLANY FOR THE HISTORY OF SCHOOLING AND EDUCATION - BULLETIN OF THE SLOVENIAN SCHOOL MUSEUM, LJUBLJANA
Uredniški odbor / Editorial Board: mag. Marjetka Balkovec Debevec, dr. Teodor Domej (Avstrija / Austria), dr. Darko Friš, Ksenija Guzej, Tatjana Hojan (lektorica / Proofreading), dr. Zdenko Medveš, mag. Stane Okoliš (odgovorna oseba izdajatelja / Responsible person of the publisher), Slavica Pavlič, dr. Mojca Peček Čuk, dr. Leopoldina Plut Pregelj (ZDA / USA), Mateja Ribarič, Valentina Srebot, dr. Branko Šuštar (urednik / Editor), mag. Mladen Tancer, dr. Andrej Vovko.
Članke je recenziral uredniški odbor. Za znanstveno vsebino člankov odgovarjajo avtorji. Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. / The articles have been reviewed by the Editorial Board. The authors are solely responsible for the content of their articles. No part of this publication may be reproduced without the publisher’s prior consent and a full mention of the source.
© Slovenski šolski muzej / Slovenian School Museum, Ljubljana
Redakcija te številke je bila zaključena 26. 11. 2007.
The editing of this issue was completed on November 26th, 2007.
Prevodi / Translation: Maja Visenjak-Limon,
Veronika Pušnik (angleščina / English),
Marinka Krenker (nemščina / German)
Lektoriranje / Language-editing: Murray Bales (angleščina / English)
Vnos besedil / Typesetting: Natalija Žižič
UDK / UDC: Martin Grum
Uredništvo in uprava /
Editorial and administrative office: Slovenski šolski muzej, Plečnikov trg 1,
SI-1000 Ljubljana, Slovenija;
telefon, fax / Phone, Fax: ++386 01 25 13 024
e-pošta / e-mail: solski.muzej@guest.arnes.si
www.ssolski-muzej.si
Transakcijski račun / Bank account: 01100-6030720893
Sofinancira / Co-financed by: Ministrstvo za šolstvo in šport R Slovenije /
The Ministry of Education and Sport of the
Republic of Slovenia / Agencija za raziskovalno dejavnost R Slovenije / Slovenian Research Agency
Izdajatelj / Publisher: Slovenski šolski muzej / Slovenian School Museum
Oblikovanje naslovnice / Cover design: Sloway d.o.o.
Oblikovanje in računalniški prelom /
Design and computer typesetting: Uroš Čuden, Medit d.o.o.
Tisk / Printed by: Littera picta d.o.o., Ljubljana
Naklada / Number of copies: 800 izvodov
Revija je vpisana v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije pod zaporedno številko 43, z dne 14. 2. 2002.
Šolska kronika - zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje je vključena v: / School Chronicle - Miscellany for the History of Schooling and Education is included in:
Institut de l’ Information Scientifique et Technique du Centre national de la Recherche Scientifique (INIST), France
CSA/Sociological Abstracts, USA
Co-operative Online Bibliographic System & Services (COBISS), Slovenia
ŠOLSKA KRONIKA
ZBORNIK ZA ZGODOVINO ŠOLSTVA IN VZGOJE
Glasilo Slovenskega šolskega muzeja, Ljubljana
Leto 2007 - številka 2
Letnik 16 - XL
School Chronicle / Schulchronik
The Miscellany for the History of Schooling and Education.
Bulletin of the Slovenian School Museum. Ljubljana. Slovenia.
Sammelband für Schul- und Erziehungsgeschichte. Organ des Slowenischen Schulmuseums. Ljubljana. Slowenien.
VSEBINA / CONTENTS / INHALTSVERZEICHNIS
ČLANKI IN PRISPEVKI / ARTICLES AND OTHER CONTRIBUTIONS /
ARTIKEL UND BEITRÄGE
Tanja Dominko: Vzgoja deklet in podoba učiteljice v tisku konec
19. stoletja ...203-218
The education of girls and the image of the female teacher in the
press in the late 19th century
Die Erziehung der Mädchen und das Lehrerinnenbild in der
Presse Ende des 19. Jahrhunderts
Veronika Šarec: Razvoj šolskega radia pred II. svetovno vojno ...219-234
The development of school radio prior to World War II
Die Entwicklung des Schulradios vor dem Zweiten Weltkrieg
Vida Bajt: O šoli v Cerknem od njene ustanovitve do leta 1923 ...235-249
The school in Cerkno from its foundations to 1923
Über die Schule in Cerkno seit ihrer Gründung bis zum Jahre 1923
Jasna Rosi: Šola v Radvanjah pri Mariboru med 1872 in 1918 ...250-263
The school in Radvanje near Maribor between 1872 and 1918
Die Schule in Radvanje bei Maribor in den Jahren von 1872 bis 1918
Dunja Sinobad: Šolnik Andrej Praprotnik 1827-1895 ...264-291
The teacher Andrej Praprotnik 1827-1895
Der Schulmann Andrej Praprotnik 1827-1895
Aleš Marđetko: Ob 220-letnici šolstva v Trnovski vasi ...292-312
On the occasion of the 220th anniversary of education in Trnovska vas
Zum 220-jährigen Jubiläum des Schulwesens in Trnovska vas
Franc Kukovica: Dvojezični zemljevid za šolarje na avstrijskem
Koroškem ...313-326
A bilingual map for pupils in Austrian Carinthia
Die zweisprachige Landkarte für Schüler im österreichischen Kärnten
SPOMINI NA ŠOLO / REMINISCENCES OF SCHOOLING /
ERINNERUNG AN DIE SCHULE
Štefanija Rostohar: Ročno delo - spomin na nekdaj obvezni
predmet v šoli ...327-330
Crafts - a reminder of what used to be a mandatory subject at school
Handarbeit - Erinnerungen an das ehemalige Pflichtfach
Zlata Volarič: Dvoje šolskih spominov: Dva kosa kruha. Prevarantka ...331-334
Two memories of school. Two pieces of bread. The cheater
Zwei Erinnerungen an die Schule. Zwei Stück Brot. Betrügerin
Darinka Kobal, Mirjana Junc: Spomini na učiteljišče v Ljubljani
1960/61 - 1964/65 ...335-340
Memories of the college of education in Ljubljana 1960/61 - 1964/65
Erinnerungen an das Lehrerseminar in Ljubljana 1960/61 - 1964/65
IZ MUZEJSKEGA DELA / MUSEUM ACTIVITIES /
AUS DER TÄTIGKEIT DES MUSEUMS
Kakšen muzej je prijazen za slepe in slabovidne? /
“What kind of a museum is user friendly for the blind and visually impaired?” / “Was für ein Museum ist blinden- und sehbehindertenfreundlich?”
Branko Šuštar, Marko Prpič, Luj Šprohar, Sonja Pungertnik, Stane Padežnik,
Evgen Bavčar, Roman Brvar, Tomaž Wraber: Pomen izobraževanja
slepih in slabovidnih. Razmišljanja ob razstavi “Edina temà je
neznanje. Šolstvo in skrb za slepe in slabovidne na Slovenskem” ...341-350
The importance of the education of the blind and visually impaired.
Thoughts accompanying the exhibition “Ignorance is the Only Darkness. Education for and care of the blind and visually impaired in Slovenia”
Die Bedeutung der Bildung der Blinden und Sehbehinderten.
Nachdenken zur Ausstellung.
Tanja Vokić: Dostopnost muzejskega učnega okolja za slepe
in slabovidne ...351-357
Accessibility of the museum educational environment
for the blind and visually impaired
Die Zugängligkeit des Museums als Lernraum für Blinde
und Sehbehinderte
Branko Šuštar, Ivan Kastelic, Tomaž Wraber, Aksinja Kermauner,
Tatjana Vokić, Željka Bosnar Salihagić, Rajka Bračun,
Verena Perko, Vida Koporc Sedej, Željka Sušić, Morana Vouk,
Bojana Globačnik, Ivan Kordiš, Borut Rovšnik,
Saša Poljak Istenič: Kaj lahko naredimo muzeji za
slabovidne in slepe? Okrogla miza v Slovenskem
šolskem muzeju ...358-387
What can museums do for the blind and visually impaired?
A round table discussion at the Slovenian School Museum
Was können die Museen für Blinde und Sehbehinderte tun?
Ein Rundtisch im Slowenischen Schulmuseum
Maja Nikolova: Dediščina Jana Amosa Komenskega v kulturi
izobraževanja. Mednarodna konferenca v Pragi ...389-390
The Legacy of J. A. Comenius to the Culture of Education.
International Conference in Prague
Das Erbe von Jan Amos Komensky in der Kultur der Bildung.
Internationale Konferenz in Prag
POROČILA IN OCENE / REPORTS AND REVIEWS /
BERICHTE UND REZENSIONEN
Osnovna šola Frana Albrehta Kamnik: 1963-2003. Zbornik ob 40. obletnici dograditve nove šole, 2003 (Olga Šmidovnik) ...391-393
Zlati jubilej maturantov 8. c, šolsko leto 1955/1956. Spomini …,
ur. Marija (Milena) Lešnjak idr., Ljubljana, 2007
(Marjetka Balkovec Debevec) ...393-394
Kronika naše generacije. Gaudeamus igitur – po petdesetih letih,
ur. Peter Colnar, Kranj, 2007 (Marjetka Balkovec Debevec) ...394-395
Aleksander Videčnik, Iz mojih zapisov, Mozirje 2007, 366 str.
(Slavica Pavlič) ...395-396
Navodila avtorjem ...398
Instructions to contributors
Anleitungen für Autoren
Sodelavci Šolske kronike 2007 399-400
List of authors
Mitarbeiter
UDK 37.04–055.2:05.37(497.4)”18/19”
1.01 Izvirni znanstveni članek
Tanja Dominko*
Vzgoja deklet in podoba učiteljice v tisku konec 19. stoletja
The education of girls and the image of the female teacher in the press in the late 19th century
Izvleček
Avtorica v svojem prispevku analizira pisanje tiska v 19. in v začetku 20. stoletja na temo izobraževanja deklet in zaposlovanja učiteljic. Osredotoči se predvsem na dva časopisa, Učiteljski tovariš in Slovenski učitelj, prvi je bolj liberalno, drugi pa katoliško usmerjen, in zato je njuno pisanje zanimivo primerjati. Pri svoji raziskavi razmišljanja tega časa se poglobi tudi v nekaj drugih časopisov in knjig, ki so izšli pozneje, da bi prišla do nekaterih odgovorov, zakaj je bila šola za dekleta in učiteljice tako dolgo časa zaprta.
Abstract
The author analyses articles appearing during the 19th and early 20th centuries on the subject of the education of girls and the employment of female teachers. The contribution focuses mainly on two newspapers – Učiteljski tovariš (The Teachers’ Comrade) and Slovenski učitelj (The Slovenian Teacher). The orientation of the former was liberal and of the latter Catholic, which makes a comparison of articles in them interesting. In her research on the thinking of that period, the author also studied some other newspapers and books, published later, in order to obtain answers to the question of why education was for such a long time closed to girls and female teachers.
Summary
The education of girls and the image of the female teacher in the press in the late 19th century
Tanja Dominko
It is no secret that university doors were closed to girls even in the early 20th century and that female teachers in Slovenian-speaking areas often fared worse than their male colleagues, but what I was mainly interested in was the reaction of the press to female teachers and pupils. While examining articles published in professional publications and elsewhere I found some interesting statements. The second half of the 19th century was not very favourably inclined towards women, their proper place was still considered to be at the kitchen sink and they were expected to work with their hands, on the assumption that they were not capable of anything else. Quite a few articles can be found about how women are less intellectually capable than men. But women’s emancipation had already begun its advance across Europe and slowly the press started being a fraction more forgiving to the idea of female teachers and pupils. Of course, initially girls appeared in schools only in lower grades and the level of their education rose only gradually, while the proportion of female teachers began to increase mainly because the interest of men in this profession was falling.
Some people thought that female teachers, as child raisers and women, had a greater power and influence than their male colleagues over both male and female pupils, as well as being more able to advise parents how to deal with their children. “It is true that good female teachers can have a huge influence on public education outside school, too, on the behaviour of parents, on the views of mothers and on the life of independent girls. Oh, good teachers can become like apostles to people!” (Slovenski učitelj, 1900:39). The characteristics that enabled a woman to enter a classroom, however, were still mainly seen as emotion, patience and the love of children, while their professional capacities are not mentioned (even by female teachers themselves). This meant that they taught only in lower grades, confirming the belief that they did not deserve better pay (i.e. equal to that received by their male colleagues). In spite of this, women preferred to work as teachers rather than toiling in factories, mines, etc., and the number of female teachers thus grew with each year.
UDK 371.68(497.4)”1931/1941”
1.01 Izvirni znanstveni članek
Prejeto 17.4.2007
Veronika Šarec*
Razvoj šolskega radia pred II. svetovno vojno
The development of school radio prior to World War II
Izvleček
Na Radiu Ljubljana je leta 1931 po vzoru zahodnih držav začel oddajati šolski radio z namenom, da se umesti v redni pouk predvsem narodnih šol in s tem popestri in obogati delo pedagogov. Ustvarjalci šolskega programa so s trudom pripravljali oddaje neprekinjeno do začetka druge svetovne vojne, z vsebinsko bogatimi oddajami pa so v številne slovenske razrede predvsem narodnih šol vnesli svežino in številne novosti tako na področju vsebine različnih predmetov kot tudi same didaktike. Pri raziskavi sem črpala vire predvsem v obeh radijskih časopisih, ki sta izhajala pred drugo svetovno vojno, Radio Ljubljana in Naš val, v pedagoških časopisih Učiteljski tovariš, Prosveta in Popotnik ter v knjigi Šolski radio, ki jo je za potrebe šolskega radia napisal Niko Kuret.
Abstract
Following the example set by the Western countries, Radio Ljubljana in 1931 began to broadcast school radio programmes with the intention that these would become a part of regular lessons, particularly in national schools, thus enlivening and enriching the work of teachers. The creators of the school programmes put great effort into their broadcasts without interruption right up until the start of World War II. With broadcasts of extremely varied content they brought to numerous Slovenian classrooms, primarily at national schools, fresh approaches and a number of new features, both with regard to the content of different subjects as well as the teaching methods. In my research I drew upon sources found primarily in the two pre-War radio publications, Radio Ljubljana and Naš val, in educational journals such as Učiteljski tovariš, Prosveta and Popotnik, as well as in the book Šolski radio, written by Niko Kuret especially for the requirements of the school radio.
Zusammenfassung
Die Entwicklung des Schulradios vor dem Zweiten Weltkrieg
Veronika Šarec
Die Programmgestalter von Radio Ljubljana stellten sich neben der Verbreitung der nationalen Kultur auch eine bedeutende bildungserzieherische Aufgabe und bildeten zu diesem Zweck bereits am Anfang ihrer Wirkung verschiedene Vorlesungen für die Radio-Volksuniversität für Erwachsene, für Kinder und Jugendliche wurden allmählich unterhaltsame Kinderstunden und lehhreiche Jugendstunden in das Programm eingereiht, in denen auch Kinder zu Gast waren. Diese Stunden bedeuten den Anfang der Entwicklung des Schulradios, das im Jahre 1931 zu wirken begann und eine wichtige Form der bildungserzieherischen Jugendsendungen darstellte. Sein wichtigster Anreger und Experte Niko Kuret erforschte genau fremde Organisationen und ihre Erfahrungen und gestaltete unter Berücksichtigung des slowenischen Schulsystems das Programm für das slowenische Schulradio. Dieses wirkte regelmäßig bis zum Zweiten Weltkrieg, das Programm verfolgten insbesondere die Volksschulen. Die neue Unterrichtsform wurde sowohl von der Schulbehörde als auch vom Lehrerverband angenommen.
Aus finanziellen Gründen wurden während der ganzen Jahre nur zwei Sendungen wöchentlich gesendet, die inhaltlich besonders für die Volksschulen geeignet waren. Die Ausschussmitglieder für das Schulradio bemühten sich, dass die Sendungen nicht zu umfangreich und doch inhaltlich abwechslungsreich waren und von Mitarbeitern, die sowohl Experten auf bestimmten Gebieten als auch gute Pädagogen waren, vorbereitet und präsentiert wurden. Unter den Vorlesenden waren Lehrer, Professoren, Wissenschaftler und andere Fachleute, in den Sendungen wirkten mit Gesang, Spielen und Rezitationen auch Schüler verschiedener Schulen mit und bereicherten damit das Programm des Schulradios. Besonders beliebt wurde eine Art der Regionalsendung, in der die Schüler die Kultur und Eigenschaften ihres Ortes vorstellten. In den zehn Jahren der Wirkung wurden 631 unterschiedliche Sendungen vorbereitet, die größtenteils an die Lehrpläne angepasst waren, inhaltlich überwogen Geografie, Naturwissenschaften und Muttersprache.
UDK 373.3(497.4 Cerkno)”1785/1923”
1.04 Strokovni članek
Prejeto: 27. 1. 2003
Vida Bajt*
O šoli v Cerknem od njene ustanovitve do leta 1923
The school in Cerkno from its foundations to 1923
Izvleček
Članek proučuje prvo šolsko obdobje na Cerkljanskem od leta 1785, ko se prične, pa do prihoda Italijanov po prvi svetovni vojni. Šolo je obiskovalo vedno več otrok. Leta 1875 je bilo vpisanih 85 otrok, leta 1922 pa že 204. Prve šolske korake sta v Cerknem pričela tudi pomembna cerkljanska rojaka: dr. Franc Močnik in dr. Frančišek B. Sedej. Slovenske narodne zavesti na Cerkljanskem nista omajala ne nemški ne italijanski pritisk. Večina ugotovitev v članku temelji na raziskovanju virov, ki jih hrani Slovenski šolski muzej v Ljubljani in Pokrajinski arhiv v Novi Gorici.
Abstract
The article describes the first educational period in the Cerkno area between 1785, when the school was first founded, until the arrival of the Italians after World War One. This school was attended by a growing number of children. Thus, in 1875 there were 85 pupils and in 1922 already 204. Two important Cerkno inhabitants started their education here: the teacher Dr Franc Močnik and the archbishop Dr Frančišek B. Sedej. Slovenian national awareness in the area was not affected by either German or Italian pressures. Most findings in the article are based on the sources kept by the Slovenian School Museum in Ljubljana and the Provincial Archive in Nova Gorica.
Zussamenfassung
Über die Schule in Cerkno seit ihrer Gründung bis zum Jahre 1923
Vida Bajt
Der vorliegende Beitrag untersucht die ersten Jahre des Schulwesens in Cerkljansko seit dem Jahre 1785 bis zur Ankunft der Italiener nach dem ersten Weltkrieg. Die Schule wurde von immer mehr Kindern besucht. Im Jahre 1875 waren 85 Kinder eingeschrieben, im Jahre 1922 bereits 204. Die ersten Schritte auf dem Gebiet des Schulwesens in Cerkljansko begannen zwei bedeutende Cerkljanskoer Landsleute: Dr. Franc Močnik und Dr. Frančišek B. Sedej. Das slowenische Nationalbewusstsein in Cerkljansko wurde vom Druck der Italiener und der Deutschen nicht erschüttert. Die meisten Feststellungen des Beitrags beruhen auf der Erforschung der Quellen, die im Slowenischen Schulmuseum in Ljubljana und im Regionalarchiv in Nova Gorica aufbewahrt werden.
UDK 373.3(497.4 Radvanje)”1872/1918”
1.04 strokovni članek
Prejeto: 22.10.2005
Jasna Rosi*
Šola v Radvanjah pri Mariboru med 1872 in 1918
The school in Radvanje near Maribor between 1872 and 1918
Izvleček
Kronika osnovne šole v Radvanju je bila od začetkov leta 1872 do leta 1918 pisana v nemškem jeziku in gotici. Poleg šole predstavlja kraj, pomembne krajane in dogodke. Ta pomemben šolski dokument je prevedla naša upokojena učiteljica, Anica Pristovnik. Šola se je od majhne enorazrednice do konca prve svetovne vojne razširila v štirirazrednico. Služila je ponemčevanju tukajšnjih otrok, ki se je zaključilo leta 1918. Takrat je nova oblast zamenjala celoten učiteljski kolektiv in pričeli so s poukom v slovenskem jeziku.
Abstract
The chronicle of the Radvanje primary school was from its beginning in 1872 until 1918 written in German, in the Gothic alphabet. In addition to the school, the chronicle also describes Radvanje itself, its most important inhabitants and events. This important school document was translated by our retired teacher Anica Pristovnik. By the end of World War I the school had grown from a small, single class school to include four classes. Its role was to Germanise local children, a process which finished in 1918. That year, the new authorities replaced all the teachers and started conducting lessons in Slovenian.
Zusammenfassng
Die Schule in Radvanje bei Maribor in den Jahren von 1872 bis 1918
Jasna Rosi
Die Schule verfügt über eine reiche Geschichte. Zur Entstehung der Schule trugen in großem Ausmaß im Jahre 1872 die wohlhabenderen Ortsbewohner von Radvanje bei, die sich um den Bau der Schule bemühten. Die Schule in Radvanje (Schule Rothwein) war zuerst eine einklassige Schule mit einem Lehrer, allmählich jedoch vergrößerte sie sich und folgte den Bedürfnissen der Zeit und den Möglichkeiten, die die Ortschaft bot. Der Unterricht wurde in deutscher Sprache gehalten. Da die Medizin nicht gut entwickelt war, kam es derzeit zu vielen Epidemien und demzufolge war die Schule oft geschlossen. Die Kinder blieben häufig vom Unterricht aus, weil sie keine warme Kleidung hatten oder weil sie ihren Eltern bei der Arbeit helfen mussten. Falls die Eltern ihre Kinder nicht zum Unterricht schickten, mussten sie Bußgeld bezahlen. Viele Kinder hatten keine Bücher und Lernmittel, deshalb bestand ein großer Bedarf an der Hilfe, die die großzügigen Ortsbewohner leisteten. Die Schule verbreitete sich allmählich. Der Schulunterricht war vom Ersten Weltkrieg stark betroffen, da das Schulgebäude häufig von Soldaten bewohnt war. Wegen der allgemeinen Not sammelten während des Krieges die Kinder und Lehrer verschiedene Materialien. Die Kinder hatten geringere Möglichkeiten einer Zusatzbildung und das Leben der Kinder war schwerer als heute. Die Schüler hatten an den Schulen eine größere Anzahl an Feierlichkeiten als heute. An der Schule wurden auch Schulfächer gelehrt, die für das Leben auf dem Bauernhof notwendig waren, die meisten Bewohner von Radvanje lebten nämlich von der Landwirtschaft. Sie gingen häufig zur Beichte und Kommunion. Sie freuten sich auf Ausflüge, die sie zum Unterschied mit der Situation an den Schulen heute in die nahegelegene Umgebung machten. Obwohl das Leben und die Schulung in bescheidenen Verhältnissen verliefen, wehen aus den Niederschriften der Chronik ein Enthusiasmus und ein Wille zur Arbeit und zum Fortschritt.
UDK 929 Praprotnik A.
1.01 Izvirni znanstveni članek
Prejeto: 28. 11. 2006
Dunja Sinobad*
Šolnik Andrej Praprotnik 1827-1895
The teacher Andrej Praprotnik 1827-1895
Izvleček
V letu 2007 je minilo 180 let rojstva šolnika, pesnika, pisatelja in glasbenika Andreja Praprotnika (1827-1895). Članek predstavlja Andreja Praprotnika kot najuglednejšega slovenskega osnovnošolskega učitelja svoje dobe, pedagoškega pisca, organizatorja slovenskega šolstva in narodno-prebudnega delavca. Podatke o njegovem življenju in delu sem zajemala iz že objavljenih prispevkov priznanih Praprotnikovih biografov, veliko zanimivih in še neobjavljenih podatkov o Praprotnikovem življenju in delu pa sem našla v fondu Andreja Praprotnika v Arhivu Republike Slovenije. Nekatere biografske podatke iz arhivskega gradiva v ARS sem preverila tudi v matičnih knjigah, ki jih hranijo v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani.
Abstact
The year 2007 saw the 180th anniversary of the birth of the teacher, poet, writer and musician Andrej Praprotnik (1827-1895). The article presents this most eminent Slovenian primary school teacher of his time, a writer on education, an organiser of Slovenian education and a contributor to the national awakening. I found the data about his life and work in the already published contributions by distinguished biographers of Praprotnik, but I also uncovered several interesting and hitherto unpublished details in the relevant documentation kept by the Slovenian National Archive. Some of the biographical data from the archives in the central registers was checked against that kept by the Archdiocesan Archive in Ljubljana.
Zusammenfassung
Der Schulmann Andrej Praprotnik 1827-1895
Dunja Sinobad
Andrej Praprotnik (1827-1895) empfand bereits als junger Schüler an der Hauptschule in Kranj eine gewisse Abwehr, die die damaligen deutschen Schulen durch ihre Entfremdung und zwangsmäßige Germanisierung bei den Slowenen verursachten. Das war eine Erfahrung, durch die er das ganze Leben gekennzeichnet war. Als er sich noch als junger Lehrer im Jahre 1849 dem “Slowenischen Verein” in Ljubljana anschloss und in den Nachrichten von Bleiweis den Vorschlag über die erste slowenische pädagogische Zeitschrift öffentlich unterstützte, war er kaum 22 Jahre alt. Hinsichtlich der Tatsache, dass er sich damals erst die Lebenserfahrungen und pädagogische Erfahrungen sammelte, ist es eine Überraschung, wie deutlich er sich der Tatsache nach einem Bedarf an einer Fachzeitschrift für Lehrer bewusst war . Gleichzeitig war er auch selbstbewusst genug, seine Ansichten öffentlich zu verteidigen. Er war Mitglied, Sekretär und Ausschussmitglied der Ljubljanaer Nationalbibliothek und Mitbegründer des Verlagsvereins Slovenska Matica und des Verlagsvereins Glasbena Matica in Ljubljana. Wenigstens seit dem Jahre 1859 war er Mitglied des Historischen Vereins für Kranjsko, was in den bisher veröffentlichten Biographien von Praprotnik nicht erwähnt wurde. Auch deshalb können wir sagen, dass Praprotnik während der Umbruchjahre des slowenischen nationalen Aufstiegs (1850-70) überall dort tätig war, wo das slowenische Nationalbewusstsein verbereitet und gefestigt wurde.
Das größte Lebensprojekt von Praprotnik war seine Zeitschrift “Učiteljski tovariš” (“Lehrerkammerad”), für die er viel Freizeit opferte und die er mit eigenem Geld finanziell unterstützte. Mit Praprotniks “Učiteljski tovariš” (“Lehrerkammerad”) erhielt die slowenische Lehrerschaft eine Zeitschrift, die den damaligen Lehrern eine vielseitige Unterstützung bei der Schul- und Facharbeit bot und mit der sie in der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts den Entwicklungsrückstand im Vergleich zu den europäischen Kollegen aufzuholen begannen. Die Zeitschrift ist von großer Bedeutung für die Entwicklung des slowenischen Schulwesens und der Pädagogik auch deshalb, weil sie durch ihre Anwesenheit und Orientierung den Auftritt der liberalen Opposition unter den slowenischen Lehrern verursachte und nach dem Tod von Praprotnik sogar selbst sein Organ wurde – eine Zeitschrift, die das moderne staatliche Schulwesen befürwortete.
Bereits die Zeitgenossen schrieben viel über Praprotnik, noch mehr aber seine Nachfolger. In den Jahren zwischen den beiden Weltkriegen sammelte der Lehrer Ciril Petrovec Materialien über Andrej Praprotnik. Ein Teil dieser Materialien befindet sich heute im Archiv der Republik Slowenien und dort fand ich etliche interessante und noch unveröffenlichte Daten über Praprotniks Privatleben. Die erwähnten Angaben wurden mit den Taufbüchern, die im Archiv der Erzdiözese in Ljubljana aufbewahrt werden, verglichen. Dabei fand ich heraus, dass er mit seiner zweiten Frau Klotilda Žagar nicht drei Kinder hatte, was bisher galt, sondern sogar sechs: zwei Söhne und vier Töchter. Von sieben Töchtern, die die Kindheit überlebten, wurden vier aus der ersten und zwei aus der zweiten Ehe Lehrerinnen. Als Ursache für seinen Tod wird im Totenbuch der Ljubljanaer Pfarrei Hl. Peter eine kronische Entzündung des Rückenmarks angegeben.
UDK 373.3(497.4 Trnovska vas)”1785/2005”
1.04 Strokovni članek
Aleš Marđetko*
Ob 220 letnici šolstva v Trnovski vasi
On the occasion of the 220th anniversary of education in Trnovska vas
Izvleček
Članek na podlagi šolske kronike podružnične šole v Trnovski vasi, literature, arhivskega gradiva in pričevanj prikaže glavne točke zgodovinskega razvoja današnje podružnične šole v Trnovski vasi. Članek prinaša osnovne zgodovinske podatke o življenju na šoli in spremembe statusa šole od prve omembe šole leta 1785 do leta 2005, ko je bila odprta nova, že tretja šolska stavba v Trnovski vasi v Slovenskih Goricah.
Abstract
The article presents the main historical milestones, spanning over 220 years, of the present day branch school in the village of Trnovska vas (Sv. Bolfenk) on the basis of the school chronicle, of literature related to it, archive material and testimonies from people from different generations who attended the school. The article offers the basic historical data, describes the life of the school, legislative revisions, changes in the status of the school from 1785, when it was first mentioned, to 2005, when for the third time a new school was opened in Trnovska vas.
Summary
On the occasion of the 220th anniversary of education in Trnovska vas
Aleš Marđetko
The article presents a historical overview of organised education and schooling in the village of Trnovska vas (Sv. Bolfenk / Slovenske Gorice) and also mentions some milestones of primary schooling in Slovenia, from the introduction of compulsory attendance until the present. The overview covers four historical periods: pre-World War I, the Kingdom of Yugoslavia, the Occupation and post-World War II. For each of these information is provided on the number of employees and pupils, discipline, behaviour in school and school food; it also lists the school’s most famous pupils. The article is based on written data about the school, supplemented by testimonies of individuals from different generations of pupils. At any time, the school in Trnovska vas has always operated in line with current legislation. It was and still is the main driving force of the cultural, social and educational life in the village. It was a house of learning for many “Bolfenk” generations, who took their first steps into the world of knowledge in order to become “important” persons. Today, the school faces a new challenge in the shape of the falling birth rate in the municipality.
UDK 912(436.5=163.6):376.7
1.04 Strokovni članek
Prejeto: 5. 4. 2007
Franc Kukovica*
Dvojezični zemljevid za šolarje na avstrijskem Koroškem
A bilingual map for pupils in Austrian Carinthia
Izvleček
Avtor predstavlja dvojezični zemljevid Koroške, ki ga je leta 2004 izdalo Strokovno pedagoško združenje (Pädagogische Fachvereinigung) v Celovcu / Klagenfurt za otroke, ki se v dvojezičnih ljudskih šolah na avstrijskem Koroškem učijo v nemškem in slovenskem jeziku. Ta učni pripomoček je prvi dvojezični zemljevid posebej namenjen za šolski pouk. Članek tudi kritično obravnava stališča šolskih oblasti in odmeve na ta zemljevid v nemškem tisku.
Abstract
The author presents a bilingual map of Carinthia, published in 2004 by the Pädagogische Fachvereinigung (Professional Pedagogic Society) for children who in bilingual schools in Austrian Carinthia attend lessons in both German and Slovene. This teaching tool represents the first bilingual map aimed specifically at school lessons. The article also critically deals with the views of school authorities and with the reactions to the map in the Austrian German-language press.
Zusammenfassung
Die zweisprachige Landkarte für Schüler im österreichischen Kärnten
Franc Kukovica
Der Autor stellt vor allem die Reaktionen auf die zweisprachige Landkarte (slowenisch und deutsch) für Kinder vor, welche den slowenischen und deutschen Unterricht an öffentlichen zweisprachigen Volksschulen im österreichischen Kärnten, im Geltungsbereich des Minderheitenschulgesetzes aus dem Jahre 1945, besuchen.
Anfangs erwähnt er das politische Klima in Kärnten, den Kärntner Slowenen nicht gewogen. Am Beispiel aus dem Jahre 1986 beleuchtet er die Vorgangsweise des Landesschulrates für Kärnten, als dieser jede Werbung für eine Anmeldung zum zweisprachigen Unterricht in deutscher und slowenischer Sprache an den öffentlichen zweisprachigen Schulen verboten hat. Das Verbot (15.4.1986), in den Schulen Werbeplakate anzubringen, wurde mit gesetzwidriger Vorgangsweise begründet, mit Werbung für schulfremde Zwecke im Schulbereich.
Im zweiten Beispiel aus dem Jahre 2006 beschreibt er den Versuch des Bürgermeisters, den zweisprachigen Unterricht in slowenisch und deutsch im Schujahr 2006/07 an der zweisprachigen Volksschule in Grafenstein nicht mehr zu ermöglichen.
Den meisten Platz nach dem Erscheinen der zweisprachigen Landkarte Kärnten/öffentliche zweisprachige Volksschulen in Kärntens Gemeinden – Koroška/javne dvojezične ljudske šole v koroških občinah nimmt die Beurteilung und Kommentierung der Reaktion des Veratwortlichen für das Kärntner Schulwesen und Mitglied der Kärntner Landesregierung Martin Strutz und des umfangreichen Beitrages des Herrn Wilhelm Wadl, Leiter des Kärntner Landesarchives in der Publikation Carinthia I, 2006, Seiten 185 bis 190, welche der Geschichtsverein für Kärnten in Klagenfurt herausgibt, ein. Die zweisprachige Landkarte, hergestellt wegen Bedarf der Kenntnis auch der bodenständigen slowenischen Kärntner Ortsnamen, Berge, Gewässer, ..., wurde zu Beginn des Jahres 2005 an die Schüler verteilt. Es ist die erste zweisprachige Landkarte, welche Schüler jemals erhielten. Der Schulreferent Martin Strutz reagierte zum Vorteil seiner Partei politisch und unkorrekt. Die Tageszeitung Kärntner Krone berichtete am 20.3.2005 über Slowenisierungsversuche in Kärnten und schloss mit der Aussage von Strutz: Ich werde eine Weisung erteilen, dass die Karte im Unterricht nicht verwendet werden darf. Das ist das Produkt von Scharfmachern, die den Frieden im Land stören wollen. Der Autor fragt sich, ob dem Herren bekannt ist, dass im Jahre 1945 die Nazigesetzgebung außer Kraft gesetzt wurde.
Wilhelm Wadls “wissenschaftlich begründeter” Beitrag in der Carinthia I wird als inhaltlich unkorrekt, politisch und polemisch, nicht fachlich ausgerichtet beurteilt und gelangt einem Hystoriker, dem die Verhältnisse in Kärnten bekannt sind, nicht zur Ehre. Anscheinend wünscht auch er nicht, die Kinder würden in der Umgebung wo sie leben, die bodenständigen Ortsnamen auch auf slowenisch kennen lernen, da es dort wegen ungerechter politischer Entscheidungen, eingeflossen in die Gesetzgebung, keine zweisprachigen Ortstafeln gibt. Methodisch-didaktische Notwendigkeiten berücksichtigt er nicht.
Die Veröffentlichung der Stellungnahme des Geschichtsvereines für Kärnten zur Frage der zweisprachigen Ortsnamen und Ortstafeln in Kärnten nach Beschluss des Vorstandes und Ausschusses des Geschichtsvereines für Kärnten in derselben Publikation auf Seite 675 ist für den Verein nicht ehrenhaft. Unter anderem vertritt er die lächerliche wissenschaftliche These, sich bei der Ortsnamenschreibung an die schriftliche und mündliche Tradition in Kärnten, so wie es angeblich bis 1918 Praxis war, zu halten. Die Mundart wird über die Schriftsprache gestellt, die Weiterentwicklung jeder lebendigen Sprache wird außer Acht gelassen und die richtige Schreibung der Ortsnamen in den slowenischen Kärntner Zeitungen wird nicht berücksichtigt. Diese Forderung des Geschichtsvereines bedeutet, wegen politischer Aufträge und “politischer Bedürfnisse” fachlich nicht korrekt zu handeln und ist als Hilfestellung für antislowenisch eingestellte Gruppierungen in Kärnten zu deuten.
UDK 376.3:069.061
Kakšen muzej je prijazen za slepe in slabovidne?
“What kind of a museum is user friendly for the blind and visually impaired?”
Pomen izobraževanja za slepe in slabovidne. Razstava “Edina temà je neznanje. Šolstvo in skrb za slepe in slabovidne na Slovenskem”
The importance of the education of the blind and visually impaired. Exihibition “Ignorance is the Only Darkness. Education for and care of the blind and visually impaired in Slovenia”
Razstava “Edina temà je neznanje”, ki so jo o šolstvu slepih in slabovidnih že leta 2002 pripravili kolegi iz majhnega, a zelo delovnega Pokrajinskega muzeja Kočevje (Saša Poljak Istenič, Ivan Kordiš), nas je razveselila že tedaj, saj na zanimiv način obravnava poseben in ne nepomemben del šolstva v vseslovenskem merilu.
V obdobju Avstro-Ogrske so se lahko slepi iz slovenskih dežel šolali le na zavodih v drugih deželah monarhije (Graz, Dunaj, Linz), še najbližji je bil v Celovcu. Zavod za slepe je bil ustanovljen leta 1919 v Ljubljani, a se je že leta 1922 preselil v Kočevje, manjše mestece 60 km južno od Ljubljane. Za pouk so poskrbeli učitelji s tiflološkimi znanji, ki so poskrbeli za osnovnošolski pouk in obrtno šolo za slepe. Pri pouku so imele posebno mesto ročne spretnosti (ročna dela, pletarstvo ter glasbeni pouk. Pouk strojepisja so uvedli leta 1939. Zaradi vojne se je moral zavod leta 1944 preseliti v Ljubljano. Delo Zavoda za slepe je dokazalo uspešnost vzgajanja, izobraževanja in usposabljanja slepih in slabovidnih. Od leta 1946 je zavod deloval v prostorih šolskih sester de Notre Dame v ljubljanskem predmestju Trnovo (Langusova 16), leta 1965 pa so poleg zgradili šolski del zavoda. Srednješolsko izobraževanje slepih je med letoma 1962 in 2004 potekalo v Škofji Loki predvsem za poklic telefonista, administratorja ali za delo v proizvodnji. Z integracijo slepih in slabovidnih v redno izobraževanje dobiva v zadnjih desetletjih tudi Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani nove naloge z usposabljanjem učiteljev in mobilno tiflopedagoško službo. Zavod na različne načine podpira šolanje populacije šolarjev in dijakov (okoli 150 letno) v zavodu ali v mobilni službi. Od 60. let 20. stoletja se tudi slepi vedno bolj vključujejo v univerzitetni študij in med njimi je veliko izobražencev. Pomemben korak k enakopravnem vključevanju slepih in slabovidnih v družbo pomeni prav izobraževanje.
Prvi del razstave je predstavil zgodovinski razvoj šolstva in skrbi za slepe in slabovidne otroke, drugi del razstave pa zavod za slepe v Kočevju, pri čemer je poudarek na pouku geografije in pletarstvu. Postavljeni sta bili učilnica s starimi zemljevidi, Braillovim pisalnim strojem in drugimi učili. Tretji del razstave je predstavil razvoj izobraževanja slepih in slabovidnih po drugi svetovni vojni v Ljubljani in Škofji Loki. Predstavljeni so bili tudi sodobni tiflopedagoški pripomočki in metode učenja slepih in slabovidnih (mobilni atlas, tipne slike, elektronska lupa in prilagojena računalniška oprema). Razstava je bila namenjena in prilagojena tako videčim kot slepim in slabovidnim, in sicer z izbiro ustrezne velikosti in barve panojev, tiska, lupami za povečavo tiska, besedila v brajici, predmetov, ki jih je v čim večji meri mogoče otipati, zvočnih posnetkov intervjujev z gojenci, glasbenimi posnetki skupine Slepi potnik in filmom.[1]
Po gostovanjih razstave v muzejih v Škofji Loki, Kranju in Murski Soboti ter na sedežu zveze slepih in v zavodu v Ljubljani smo jo od 13. 6. do 16. 11. 2007 predstavili tudi v Slovenskem šolskem muzeju.[2] Obnovljeno razstavo, ki ne govori le o zgodovinski izkušnji takšnega šolstva, temveč je usmerjena tudi v sodobno problematiko, v našem muzeju sredi Ljubljane postavljamo še iz dveh razlogov. Posebej poudarjamo pomen izobraževanja za slepe in slabovidne, saj se prav z omogočanjem enakih možnosti tudi na tem področju gradi njihov enakopraven položaj v družbi. O tej temi nam je svoja razmišljanja posredovalo nekaj izjemnih ljudi z dragocenimi izkušnjami. V strnjeni obliki smo njihova razmišljanja dodali zloženki ob razstavi, tu pa jih predstavljamo v celoti.
Po drugi strani smo želeli z razstavo prispevati k večji prepoznavnosti potreb slepih in slabovidnih, da postajajo bolj vidni tudi videčim. Razstava posebej spregovori današnjemu času in pospremi mlade obiskovalce muzeja k novim in pomembnim spoznanjem, da bodo zamisli enakih možnosti čimbolj celostno zaživele v praksi.
Branko Šuštar
Pomen izobraževanja za slepe in slabovidne.
Edina temà je neznanje. To se lepo sliši, kajti dejstvo je, da je znanje tisto, ki te lahko enakopravno postavi ob druge. A pot do znanja je težka. Kdor ne more brati, ali tisti, ki ne sliši, mora premagati še dodatne ovire pri pridobivanju znanja. V sedmemu in osmemu razredu sem se še ognil šolanju v zavodu za slepe in slabovidne, ker mi je pomagala razredna skupnost na osnovni šoli, v srednji šoli pa mi to ni uspelo. Do integriranega izobraževanja imam deljen odnos. To je dobra ideja, če je izpeljana tako, da učitelji lahko delajo. S triintridesetimi učencih v razredu se učitelj ne more ukvarjati niti s temi, kaj šele, da bi se posebej z učencem s posebnimi potrebami. A vključevanje v običajne šole nas uči živeti skupaj, kar je dragoceno za razred kot celoto. Na šolanje v Centru slepih in slabovidnih nimam prav lepih spominov. Učili so me biti slep, nihče pa se ni ukvarjal s tem, kako naj najbolje porabim tisto, kar mi je ostalo. Da bi znal kaj več, sem šel še na večerno gimnazijo in nato študiral. Iz izkušnje vem, da se je vredno potruditi za znanje. Znanje me notranje bogati, daje mi moč.
[3]Marko Prpič*
Slepe je iz akustičnih bitij v kulturna bitja spremenila pisava za slepe. Želja po znanju je v tebi, potrebno pa je bilo uspešno premagati socialni okvir, kot je bilo za slepe npr. delo predvsem omejeno na poklic telefonista. Slepi in invalidi ne rabijo podarjenega denarja, ne košar usmiljenja in ne sočustvovanja: če te posvečujejo, ni dobro, če te kastrirajo, pa spet ne. Bistvo šolanja je tudi v izboljševanju socialnega položaja. Za to pa je pomembno uresničevanje politike enakih možnosti, zakonodaja, ki spreminja razmerja v tej smeri in dostopnost tehnologije komunikacije, saj je slepota drugačna dimenzija doživljanja sveta.
V 60. letih 20. stoletja so slepi naredili preboj s študijem na fakultetah. Število diplomantov je med slepimi razmeroma višje kot med običajno populacijo. Vse je v ozaveščanju ljudi, zato je pomembno, da slepe vidimo, da se invalidi pojavljajo v javnosti, tudi na odgovornih mestih. Politika ima pri tem pomembno vlogo. Slep človek je lahko tudi minister, kot nam kaže angleški primer.
[4]Luj Šprohar*
Slepota poleg gibalnih ovir in težav pri navezovanju socialnih stikov prinaša tudi veliko komunikacijsko oviranost. Izobraževanje je poleg družine in ustreznih tehničnih pripomočkov eden glavnih temeljev za uspešen razvoj slepe osebe. Prav znanje je tisto, ki lahko slepega popelje iz osamljenosti in socialne izključenosti in mu na široko odpre vrata v svet. Najdragocenejša je seveda izkušnja, neposreden stik s predmetom, dogodkom, krajem ...
Zelo dragocen vir informacij pa so tudi knjige v brajici, v zvočnem zapisu ali v elektronski obliki, makete, tipne slike, zemljevidi … in drugi pripomočki, med katerimi je danes gotovo na prvem mestu računalnik.
Znanje je luč, ki še tako temno temò naredi svetlo.
[5]Sonja Pungertnik*
V smeri izenačevanja možnosti za vse, se že nekaj časa tudi na slovenskem razvija integracija otrok s posebnimi potrebami. Vanjo se vse bolj vključujejo tudi slepi in slabovidni otroci, posebno oni, ki nimajo kombiniranih motenj. Nekatere starši še vedno želijo šolati v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, menda zato, da bodo enaki z enakimi in še iz razloga, ker ne bi mogli slediti učno-vzgojnemu procesu v nespecializiranih šolah.
Integracija otrok s posebnimi potrebami je nedvomno civilizacijski napredek, ki pa nikakor ni dovolj. Šole, strokovni kader in učna sredstva niso pripravljeni in prilagojeni na sprejem otrok, ki npr. slabo ali nič ne vidijo. Slaba pripravljenost šolskega sistema, pa še ni razlog za vrnitev otrok nazaj v zavodske okvire, v geto, ampak mora biti izziv družbi, vladi, ministrstvu, da z uvedbo inkluzije naredijo naslednji odločilni korak k dokončni odpravi segregacije šolajoče se mladine.
Izobraževanje slepim in slabovidnim omogoča večjo samostojnost, neodvisnost, duhovno rast in osebnostni razvoj, neskončne možnosti za uveljavljanje v poklicu, v družbi in jim omogoča razvijati ustvarjalne potenciale.
Znanje slepemu in slabovidnemu človeku prinaša moč, suverenost, dostojanstvo, občutek varnosti, trdnost in željo pomagati vsem tistim okoli sebe, ki nimajo invalidnosti, a so kljub vsemu šibki, nemočni, nebogljeni, odnaša pa občutke manjvrednosti, izločenosti iz družbe, nevrednosti in nepotrebnosti.
Moja osebna izkušnja izobraževanja je takšna, da se nenehno zavedam grožnje duhovne praznine revščine v notranjosti in resnične slepote, če ne bi mogel brati, se informirati, spoznavati odkritij znanosti in duhovnih vrednot drugih, ali pa vsega človeštva!
[6]Stane Padežnik**
Slovensko posebno šolstvo za slepe in slabovidne
Izobraževanje slepih in slabovidnih sodi prav gotovo med večje dosežke slovenske kulture in jo tako tudi tej točki vpisuje v širšo evropsko in lahko rečem tudi svetovno omiko. Kot mali narod smo se Slovenci vedno trudili, da bi bili enakopravni in kulturno dosegali velike. Ta želja je še toliko bolj očitna, ko gre za vprašanja šolstva in uveljavljanja evropskih metod v slovenskem šolstvu. Zaradi že znanega občutka manjvrednosti, ki so nam ga vsilili tisti, ki so nam vladali, smo Slovenci često presegali evropska izkustva na področju tiflopedagogike in kot slepi in slabovidni izobraženci segali v sam vrh Evrope.
Že prvi zavod za slepe v Kočevju je bil svojski srednjevropski fenomen, ki se je zgledoval po najboljših dosežkih tovrstnih institucij v Srednji Evropi. Novi Zavod za slepo in slabovidno mladino pa je prevzemal celo širšo evropsko izkustvo, denimo holandske modele in bil v marsičem pionir na svojem področju. Ob poznavanju številnih ustanov tega tipa v Evropi, lahko poudarim, da je bila šola na Langusovi 16 ne samo najboljša osemletka v takratni republiki Sloveniji in Jugoslaviji nasploh, ampak je v uvajanju nekaterih predmetov, kot denimo gospodinjstva, šole za življenje, politehnike in drugih, prehitevala tovrstne zavode velikih narodov.
V skladu s tem so bili tudi pedagogi, ki so na svojski način kazali tiho vzajemnost s slepimi in slabovidnimi, v stalnem boju proti predsodkom. Število izobraženih tako med slepimi in slabovidnimi pa že statistično potrjuje, da segamo Slovenci v tem pogledu v sam svetovni vrh. Nekateri izjemni fenomeni, kot recimo priučitev Braillove pisave za ljudi brez rok, Gusti Škrabec, Zvonko Pirc, Milan Mikuš in drugi z eno samo roko, pa sodijo med svojski svetovni fenomen, kot poudarjam širom sveta. Vključevanje na vidu prizadetih v običajne srednje, višje in visoke šole pa kaže na odlično pedagoško in tudi siceršnjo poznavanje drugačnosti, ki pa je še vedno preveč enosmerna. Tudi naši polnočutni sonarodnjaki bi morali od slepih in slabovidnih prevzeti za nas že tradicionalno poznavanje njihovega sveta in bi se tako morali tudi oni bolj približati našemu posebnemu svetu. Lucidnost, se pravi, bistrost je “rana, ki je soncu najbližja” pravi znani francoski pesnik. Izražam upanje, da na sončni strani Alp v prihodnje še bolj zavestno in z novimi pedagoskimi sredstvi pristajamo na to ugledno obliko ranjenosti in zavezanosti slovenski in svetovni kulturi.
[7]Evgen Bavčar*
Prevelik je svet, da bi ga z rokami objel in premajhne so stvari, da bi jih lahko s prsti prijel.
“Ni je vrednejše stvari kot stik s predmetom samim.” - Predstavljivost slepega ali slabovidnega učenca je zaradi vidne okvare omejena, zato moramo pri pouku poiskati tiste preostale zaznavne poti, ki lahko vsaj do neke mere nadomestijo vidno zaznavo. Slepemu je potrebno okolje približati na način celovite zaznave, sicer zanj ni vzpodbudno. Česar ne more videti, naj na primeren način doživi.
Današnji čas narekuje hitro in kvalitetno informacijo tako v procesu izobraževanja kot v vsakdanjem življenju. Za slepega je pridobivanje informacij kompleksno, saj jih pridobiva pretežno po slušni in tipni poti oz. po okrnjeni vidni zaznavi. Informacije in s tem razumevanje vsebin, dejstev in pojmov so kakovostne le takrat, ko so prilagojene dejanski individualni percepciji. Zato mora biti v procesu izobraževanja marsikatera informacija podkrepljena z neposrednim otipom na modelu ali tipni sliki. Za slepega učenca je stvarno le tisto, kar lahko prime, okusi, sliši ali povoha. Težje pa razume pojme, ki si jih iz svojih dotedanjih izkustev ne more predstavljati. Učenje slepih in slabovidnih je zato izziv, saj zahteva polno angažiranost in inovativni pristop. Tiflopedagog mora dobro poznati učenca, njegove zaznavne in učne sposobnosti. Prav pa je, da je tudi fleksibilen, inovativen ter aktualen.
“Prižgi luč, namesto da se pritožuješ nad temo.” V institucijah, kjer se že več kot 80 let uspešno izobražujejo slepi in slabovidni, je nakopičenega veliko znanja, idej in inovacij. Integracija, kakršna pač je, je tu in čas je za inkluzivno šolo. Prav je, da se ta dragocena znanja in izkušnje prenesejo tudi v večinsko šolo. Vključitev slepih in slabovidnih učencev na večinsko šolo nikakor ni bav - bav, ampak je lahko osvežitev za pedagoško prakso. Dejstvo pa je, da slepi in slabovidni učenci lahko osvajajo program večinske osnovne šole le, če pri tem upoštevajo njihove specifične potrebe.
“Ničesar ni v razumu, kar ni bilo v občutkih”. Slepota je bila skozi zgodovino različno pojmovana. Slepi so bili v starih civilizacijah večinoma spoštovani in cenjeni. Nemalokrat so dobili pečat mističnosti in tabujev. V srednjem veku je bil položaj slepih v takratni družbi na najnižji točki. Slepi so bili odrinjeni na skrajni rob življenja. Do njih so bili tako bogati kot revni polni predsodkov in zasmehovanja. Prav na tem robu pa so slepe opazili nekateri enciklopedisti, ki so začeli opozarjati takratno družbo na njihov bedni položaj. Francoski filozof Diderot je v Pismih tistim, ki vidijo, globoko zarezal v poniglavost takratne družbe.
Pravi preobrat v družbenem življenju in s tem začetek izobraževanja so si slepi priborili sami in sicer z genialnim odkritjem oslepelega Louisa Brailla, ki je izumil pisavo za slepe. Z Braillovo pisavo je bil postavljen temelj, ki je omogočil dokaj uspešno izobraževanje ljudi s težavami vidnega zaznavanja.
Danes se tabuji o slepoti in o slepih rušijo. Pojavljajo pa se že nove nevarnosti, ki hote ali nehote izločajo šibkejše. Tiste same po sebi umevne solidarnosti ni več. V ospredju je boj za prostor pod soncem. Tudi slepi so lahko v tem boju uspešni, le dobro se morajo oborožiti. Ta orožja pa so znanje, specialni pripomočki in učila ter družba, ki je pripravljena na inkluzijo ljudi s posebnimi potrebami.
|
