Ste bili kaj pridni letos? Kdo vas je danes ponoči obiskal? Je bil Miklavž ali so rožljale parkljeve verige?

Muzej v svoji zbirki hrani komplet božično novoletnih voščilnic, ki so jih nekoč pošiljali otrokom pred Miklavžem. Posebno zanimive so zadnje strani voščilnic.

V času med obema svetovnima vojnama se je zlasti po večjih mestih Miklavža polastila velika trgovska reklama. Na razglednicah je upodobljen v škofovski opravi s škofovsko mitro in palico. Velikokrat ga spremlja parkelj ali Krampus, mitološko bitje, ki kaznuje poredne otroke. Motiv večkrat popestrijo tipična Miklavževa darila: suho sadje, jabolka, rožiči, orehi in medenjaki, včasih tudi šiba.

Razglednice večinoma datirajo v obdobje od začetka stoletja do tridesetih let 20. stoletja. Veliko jih je bilo izdanih na Nemškem, le voščilo je bilo kasneje natisnjeno v slovenskem jeziku. Izvirne slovenske razglednice je večinoma izdala založba Jug in natisnila Delavska tiskarna. #naprejvpreteklost #praznicnimuzej #miklavž #parkelj #darila #prazniki #šolskimuzej

  Urška Boljkovac / Slovenski šolski muzej

 

 

 

GAME BOY, ena izmed najbolj prepoznavnih naprav (prva Nintendo igralna konzola) iz devetdesetih let, ki je v letih po izidu postala kulturna ikona. Želeli so jo otroci vsega sveta in če so bili zares pridni, jim jo je prinesel eden od treh dobrih mož.

Antonu ga je prinesel Miklavž in veselje je bilo nepopisno…

“V začetku leta 1995 sem bil star 9 let in hodil v tretji razred osnovne šole. Ob lego kockah in ninja želvah ter Polly pocket in Barbie je v svet igrač začela prodirati ročna konzola za igranje različnih video iger: Game boy. Pred njo česa podobnega še ni bilo. Redki otroci so imeli srečo, da so jim starši kupili to čudežno napravo. O škodljivosti ekranov se takrat še ni govorilo, saj so bili pametni telefoni še del znanstvene fantastike. Spominjam se, kako nas je pet ali morda šest otrok tiščalo glave skupaj, da smo lahko vsi gledali v ekranček, velik za polovico čokoladice Životinsko carstvo. Verjetno ni treba posebej omenjati, kako smo skoraj vsi fantje hrepeneli po tem čudu tehnike. Nekajkrat sem doma previdno poskusil srečo, a sta mi starša vselej odgovorila, da ne želita, da njun otrok igra video igre, da bi bilo pametneje, če bi se lotil kakšne knjige itd. A to me ni ustavilo. Gnjavil sem ju in prosil skoraj vsak mesec. Proti jeseni pa se je začelo počasi premikati. Mama je rekla, da če ne bom ves čas visel na teh video igrah, bi se lahko nekako dogovorili. Posijala je sreča. Zanimalo pa me je, kako se bomo dogovorili. Oče je kmalu razložil dogovor. Naznanil je, da je Game boy čisto predraga stvar in da mi je ne bosta kupila. Lahko pa pišem Miklavžu, da mi jo bo morda on lahko prinesel. Ne spominjam se, da bi kakšno stvar tako težko pričakoval, kakor sem tisto leto prihod Miklavža. Nazadnje je le prišel. Ko sem od daleč zagledal obliko darila, me je prešinil strah…. Pa saj Game boy vendar ni kvadratne oblike… Ni mi ga prinesel… seveda, kako bi mi ga prinesel, če pa stane celo premoženje…. saj sem res preveč pričakoval… vse to mi je šlo skozi glavo. Počasi sem začel trgat darilni papir in odpirati darilo. Neverjetno! Bil je pravi Game boy, posebna izdaja z dodatno igro! Sladka radost mi je napolnila srce. Bil sem srečen. Srečen, kakor je lahko le otrok. Spomin na tisti občutek nepopisne sreče mi bo ostal za vedno.”

Katero praznično darilo pa je vam za vedno zaznamovalo otroštvo?

#naprejvpreteklost #praznicnimuzej #obdarovanja #šolskimuzej #zgodovina #igrače #dediščina

  Urška Boljkovac / Slovenski šolski muzej