 |
Naprej v preteklost ~ #praznični muzejV prednovoletnem času od 7. - 13.12.2020 bo tako že drugič v tem letu zaživel vseslovenski projekt Naprej v preteklost, ki so ga v Skupnosti muzejev Slovenije pripravili v sodelovanju s Službo za premično dediščino.
Akcija Naprej v preteklost je prvič potekala v avgustu, združila pa je 54 muzejev in galerij, ki so poskrbeli za pester program.
Drugo akcijo pa smo podnaslovili Praznični muzej, saj v teh časih vsi skupaj "potrebujemo nekaj dodatnega prazničnega vzdušja, muzeji in galerije pa hranimo številne priče praznikov iz preteklosti".
Akcija je osredotočena na objave na spletu – spletne strani, Facebook, Instagram, Twitter itd. Muzeji in galerije za ljubitelje kulture pripravljajo filme, zanimivosti, vodenja, fotografije, predstavitve muzejev in zbirk, predmetov in delavcev.
V našem muzeju bomo s fotografijami obujali praznovanja in dogajanja nekoč. Obudili bomo spomin na obdarovanja, pokukali pod novoletno smrečico in pogledali kaj vam je prinesel Miklavž, prebirali strašljiva sporočila Krampusa, v hladnih zimskih večerih bomo prebirali zapise na temo praznovanja iz časopisa s podobami za slovensko mladino Vrtec, z našimi sodelavci na starih fotografijah obudili spomin na Dedka mraza in za konec izvezli voščilnico, skratka se naučili nekaj iz naše bogate kulturne dediščine.
__________________________________________
Ste bili kaj pridni letos? Kdo vas je danes ponoči obiskal? Je bil Miklavž ali so rožljale parkljeve verige?
Muzej v svoji zbirki hrani komplet božično novoletnih voščilnic, ki so jih nekoč pošiljali otrokom pred Miklavžem. Posebno zanimive so zadnje strani voščilnic.  
V času med obema svetovnima vojnama se je zlasti po večjih mestih Miklavža polastila velika trgovska reklama. Na razglednicah je upodobljen v škofovski opravi s škofovsko mitro in palico. Velikokrat ga spremlja parkelj ali Krampus, mitološko bitje, ki kaznuje poredne otroke. Motiv večkrat popestrijo tipična Miklavževa darila: suho sadje, jabolka, rožiči, orehi in medenjaki, včasih tudi šiba.
Antonu ga je prinesel Miklavž in veselje je bilo nepopisno…
“V začetku leta 1995 sem bil star 9 let in hodil v tretji razred osnovne šole. Ob lego kockah in ninja želvah ter Polly pocket in Barbie je v svet igrač začela prodirati ročna konzola za igranje različnih video iger: Game boy. Pred njo česa podobnega še ni bilo. Redki otroci so imeli srečo, da so jim starši kupili to čudežno napravo. O škodljivosti ekranov se takrat še ni govorilo, saj so bili pametni telefoni še del znanstvene fantastike. Spominjam se, kako nas je pet ali morda šest otrok tiščalo glave skupaj, da smo lahko vsi gledali v ekranček, velik za polovico čokoladice Životinsko carstvo. Verjetno ni treba posebej omenjati, kako smo skoraj vsi fantje hrepeneli po tem čudu tehnike. Nekajkrat sem doma previdno poskusil srečo, a sta mi starša vselej odgovorila, da ne želita, da njun otrok igra video igre, da bi bilo pametneje, če bi se lotil kakšne knjige itd. A to me ni ustavilo. Gnjavil sem ju in prosil skoraj vsak mesec. Proti jeseni pa se je začelo počasi premikati. Mama je rekla, da če ne bom ves čas visel na teh video igrah, bi se lahko nekako dogovorili. Posijala je sreča. Zanimalo pa me je, kako se bomo dogovorili. Oče je kmalu razložil dogovor. Naznanil je, da je Game boy čisto predraga stvar in da mi je ne bosta kupila. Lahko pa pišem Miklavžu, da mi jo bo morda on lahko prinesel. Ne spominjam se, da bi kakšno stvar tako težko pričakoval, kakor sem tisto leto prihod Miklavža. Nazadnje je le prišel. Ko sem od daleč zagledal obliko darila, me je prešinil strah…. Pa saj Game boy vendar ni kvadratne oblike… Ni mi ga prinesel… seveda, kako bi mi ga prinesel, če pa stane celo premoženje…. saj sem res preveč pričakoval… vse to mi je šlo skozi glavo. Počasi sem začel trgat darilni papir in odpirati darilo. Neverjetno! Bil je pravi Game boy, posebna izdaja z dodatno igro! Sladka radost mi je napolnila srce. Bil sem srečen. Srečen, kakor je lahko le otrok. Spomin na tisti občutek nepopisne sreče mi bo ostal za vedno.”

Danes je samoumevno, da so knjige in revije za otroke pisane, privlačne in polne slik. Včasih je bilo težje priti do ilustriranega gradiva, zato so se otroci še toliko bolj razveselili revij, ki so bile opremljene s slikami.
Prve revije za otroke so se na Slovenskem začele pojavljati po letu 1848, najprej revija Vedež in nato reviji Vrtec (prvotno Vertec) ter Zvonček. Pri slednjih dveh lahko v podnaslovu preberemo »s podobami za slovensko mladino.« Kako dragocene se bile te podobe, si v času televizije in računalnikov težko predstavljamo.
Naj nas v umirjenost in spokojnost nekega drugega časa ponesejo podobe otroškega veselja med prazniki.
Ilustracije iz revij Vrtec in Zvonček, 1890-1909.
 Ksenija Guzej / Slovenski šolski muzej
»Siva kučma, bela brada,
topel kožuh, zvrhan koš.
Joj, že prišel je med nas
stari, dobri dedek Mraz.«
Dedek Mraz je veliko »mlajši« od Miklavža, saj je v slovenski prostor prišel po 2. svetovni vojni. Povezan je s praznovanjem novega leta in novoletne jelke. Njegovo podobo zaznamujejo tradicionalna polhovka na glavi, krznen plašč z etnološkimi vzorci in seveda, bela brada.
Dedka Mraza je najlažje srečati na enem od mestnih sprevodov, kjer je ponavadi v družbi svojih spremljevalcev, gozdnih živali. Včasih je obiskal tudi vrtce, še danes pa obišče nekatera podjetja in ustanove, kjer obdari otroke zaposlenih.
Mateja (na črnobeli fotografiji) je dedku Mrazu v zahvalo za darilo zapela pesmico.
Katero bi zanj izbrali vi?
 Zasebna last / Slovenski šolski muzej
Dedek Mraz, Tovarna stikalnih naprav, Maribor, 1969.
Dedek Mraz, Vrtec Otona Župančiča, Slov. Bistrica, ok. 1990.
|
 |