Temeljni načrt muzeja iz leta 1938 (zbiranje gradiva o zgodovini ljudskih, meščanskih ter srednjih šol na Slovenskem) je bil dopolnjen leta 1951. Z razdelitvijo muzeja na tri oddelke: razstavno zbirko, pedagoško knjižnico in arhiv z dokumentacijo, je muzej dobil svojo dolgoročno vsebinsko in organizacijsko obliko, saj je zajel proučevanje vseh učno-vzgojnih ustanov. Na temelju zbrane dokumentacije, ki jo načrtno dopolnjuje za vse šole na slovenskem etničnem ozemlju, je muzej leta 1960 dobil naziv "dokumentacijski center za zgodovino šolstva". Muzej je s tem dobil tudi ločen oddelek za dokumentacijo in posebej za arhivsko zbirko. Ob stoletnici ustanovitve je muzej ohranil delovni načrt izpred več deset let, vendar pa je pri tem njegovo delo postalo še bolj mnogovrstno. Muzej se vedno bolj posveča tudi pedagoškim dejavnostim (kot z učno uro: "Šola moje babice").

    Slovenski šolski muzej je v obdobju 100 - letnega razvoja zbral obsežno zbirko muzejskih predmetov in muzejskega gradiva o zgodovini šolstva in pedagogike na Slovenskem. Strokovni delavci muzeja se zdaj ne ukvarjajo le z zbiranjem in varovanjem muzealij, temveč jih tudi strokovno proučujejo in razstavljajo, z raziskovanjem delujejo tudi na področju šolske zgodovine.
    Med posameznimi skupinami muzejskih predmetov in drugim gradivom so v muzeju zlasti zanimive posebne zbirke črnih in zlatih knjih, zvezkov, spričeval, šolskih učil, letnih šolskih poročil, stereoskopskih šolskih slik, fototeke šolskih stavb in šolskih razredov, šolske opreme (šolske klopi, stoli, table), učnih pripomočkov za pisanje itd.