Učitelj v novi družbeni stvarnosti med 1945 in 1963

RAZSTAVA
˝UČITELJ V NOVI DRUŽBENI STVARNOSTI MED 1945 IN 1963˝

Učiteljstvo na Slovenskem se je ob koncu druge svetovne vojne znašlo v svobodi in tudi v novem idejno–političnem sistemu. Povojni čas je prinašal kopico težav. Številne šolske stavbe so bile požgane, porušene ali poškodovane, učnih pripomočkov ni bilo ali pa so bili borni, primanjkovalo je učbenikov, zvezkov, pisal.

Pereč problem je bil premajhno število učiteljic in učiteljev. Tega so se zavedali že prosvetni in politični delavci pri oblikovanju partizanskega šolstva med drugo svetovno vojno, zato so na osvobojenem ozemlju organizirali nekaj pedagoških tečajev. V njih naj bi se izobraževali predvsem mladi in narodno zavedni ljudje, ki so že imeli ustrezno predizobrazbo (najmanj osemletno osnovno šolo ali meščansko šolo ali štiri nižje razrede gimnazije). Izobrazbo so morali po vojni dopolnjevati vse do opravljene zakonite učiteljske mature in strokovnega izpita. Že od vsega začetka so imeli učitelji-tečajniki enake pravice kot redno šolani učitelji. Proti tovrstnim tečajem so ugovarjali predvsem strokovno usposobljeni učitelji, ki niso mogli razumeti, da je mogoče odpraviti kadrovsko stisko le po taki poti.

Nova družbena stvarnost je postavila jasne naloge v šolstvu: ˝Vzgoja in izobraževanje v šolah morata biti prežeta s socialistično ideologijo, šola mora vzgajati mladega človeka socialistične miselnosti, pedagoški kader mora biti ideološko zgrajen!˝ V podkrepitev tega prepričanja so bili naravnani različni ukrepi. Seveda to ni bila povsem nova modrost, saj so se v zgodovini enakih ali podobnih prijemov že posluževali – tako so na primer v marcu leta 1926 v Učiteljskem tovarišu ugotavljali: ˝Suspendiranje učiteljstva, izmenjavanje nadzornikov, premeščanje učiteljstva – stara pesem za učiteljstvo, ki se začenja ob vsaki spremembi režima do novega režima, pri katerem se obrne na drugo stran.˝ 

Ti ukrepi se začno že pri izključevanju dijakov. Slovenski šolski muzej hrani tako na eni strani dokument o enoletni izključitvi dijakinje iz Uršulinske ženske realne gimnazije v decembru 1943, ker naj bi sodelovala z OF (Osvobodilno fronto), na drugi strani pa so se po vojni razrasle čistke, ki so zaznamovale dijake, predvsem na učiteljiščih. Med njimi je bil najodmevnejši primer mariborskega učiteljišča leta 1952, ko so zaradi politične neprimernosti obravnavali trideset dijakinj in dijakov, tri so izključili, osemindvajsetim pa so svetovali, naj prostovoljno zapustijo šolo.

Učiteljice in učitelji, za katere je uradni naziv postal ˝tovarišice˝ in ˝tovariši˝, so se po drugi svetovni vojni znašli na različnih šolah, v različnih krajih Slovenije, kjer so se možnosti za delo tudi zelo razlikovale. Ocene inšpektorjev, s karakteristikami učiteljev, prinašajo delitev na ˝najboljše˝ in ˝najslabše˝ učitelje. Ob pregledu dokumentov in s pomočjo ustnih pričevanj pa bi jih vendarle lahko zajeli v tri skupine: a) učitelje, ki so z žarom sprejemali in prenašali socialistično usmeritev, b) učitelje, ki so novo stvarnost sicer sprejemali in poučevali v skladu z zahtevami, a v ˝socialistične vsebine˝ niso vnašali posebnega žara in navdušenja, c) učitelji – večinoma tisti iz prejšnjih ˝reakcionarnih časov˝, ki so se zelo težko uklanjali novim političnim zahtevam na delovnem mestu. Kot so v nadzorniškem poročilu zapisali, so bili to predvsem ˝starejši učitelji, ki se še niso mogli vživeti v današnji družbeni ustroj, odnosno jim ta ni po godu. Pri pouku se sicer točno drže učnega načrta, ga tudi v celoti dosegajo, vendar brez prave notranje ideološke poglobitve.˝

Takšno oceno so učiteljicam in učiteljem pripisovali uradni ocenjevalci njihovega dela. Neustrezne karakteristike so prinašale ˝ustrezne˝ ukrepe: kazenske premestitve, nenadne upokojitve, izključitve iz šolskega dela. Vse to je veljalo tako za učitelje razrednega pouka, za predmetne učitelje in za profesorje.

Drugače so učiteljice in učitelje ocenjevali učenci, njihovi starši in širša okolica, v kateri so živeli in delali. Marsikateri učenec niti pomislil ni, kakšnega ideološkega prepričanja je njegov učitelj. Zanj je bilo pomembno predvsem, kakšen je kot človek – ali je dober, topel, pošten, dosleden, pravičen, ali je bolj strog ali bolj blag pri svojem delu. Pomembno je bilo, kako zna podajati snov in kako široko znanje in razgledanost ga bogatita. Okolica je pedagoške delavce ocenjevala po njihovi delavnosti in človeškemu značaju. Tu si je učitelj koval drugačno, bolj temeljno oceno in tu politična (ne)opredeljenost ni igrala nobene (pomembne) vloge. 

Delo učiteljic in učiteljev v prvem obdobju po drugi svetovni vojni je bilo zahtevno, raznovrstno in razgibano. Ob pomanjkanju učnih pripomočkov so morali biti zelo iznajdljivi in jih izdelovati sami, vse od sličic za pomoč pri spoznavanju črk in številk od prvega razreda naprej. Potrebno je bilo stalno izpopolnjevanje raznovrstnega znanja. Sledili so novostim v šolstvu, tako tudi šolski reformi leta 1958, ki je uzakonila enotno osemletno osnovno šolo kot edino obliko obveznega šolanja. Veliko sprememb je reforma prinesla tudi srednjemu šolstvu. Uvedla je štiriletne gimnazije, odpravila klasične gimnazije, razmahnilo se je strokovno šolstvo. Reformne spremembe do leta 1962 so pomenile največjo, najbolj temeljito in celovito šolsko reformo, ki smo jo v preteklosti doživeli Slovenci. Učiteljstvo se je poleg pedagoške spoprijemalo tudi s socialno problematiko, saj so jih v razredih pričakovali otroci iz različnih družin. Mnogim med njimi so vojne grozote zarisale grenke sledi. Pomembno nalogo so učiteljice in učitelji opravljali ob obiskih na domu, kjer so morali še mnoge starše prepričevati o pomenu šole. Nujna je bila udeležba na raznih političnih sestankih, med posebne naloge je sodilo tudi vodenje mesečne evidence o obiskovanju verouka med učenci … Opravljali so razna fizična dela, tako pri obnovi in gradnji šol kot pri drugih delih v kraju. Poučevali so na tečajih, v večernih šolah, z mladino so pripravljali igre in proslave. Tako so morali biti ne le dobri pedagogi, pač pa tudi gospodarski strokovnjaki, svetovalci, režiserji in še kaj.

Drobci vseh teh nalog in dolžnosti, ki nam pomagajo ustvariti podobo o načinu življenja učiteljstva v obravnavanem obdobju, so ohranjeni v nekaterih pisanih spominih, v dnevnikih (lep primer tega je knjiga Cilke Dimec – Žerdin: Leto upanja in ljubezni), v pismih in ustnih pričevanjih. Vsa ta pričevanja nam rišejo še drugo podobo iz življenja učiteljic in učiteljev, s vsakodnevnimi vprašanji, drobnimi radostmi, stiskami in dilemami tako v pedagoškem delu kot v osebnem življenju. Pri posameznikih so bile posebej močne dileme med učiteljevimi intimnimi vrednotami (ki sicer javno niso bile sprejemljive) in med vlogo, ki jo je bil učitelj – najpomembnejši člen šole – dolžan predstavljati kot eden od nosilcev konkretnega družbeno–političnega sistema. Tako se nam rišejo življenjske zgodbe, ki je vsaka zase posebna in neponovljiva …

Razstava »Učitelj v novi družbeni stvarnosti med 1945 in 1963« odpira teme o položaju, vlogi, nalogah in izkušnjah učiteljstva na Slovenskem v polpretekli zgodovini. To je razstava, ki ne privablja z »izjemnimi« predmeti, ponuja pa različne dokumente, fotografije, risbe, učbenike, učne načrte, ki imajo namen predstaviti učiteljstvo v obravnavanem obdobju, ob katerih se vsak obiskovalec lahko ustavi in premisli o njihovi sporočilnosti. Življenjske zgodbe in filmski zapisi pričevanja pisnih dokumentov še dodatno oživljajo. Razstava vabi k nadaljnjemu zbiranju dokumentov, gradiva in pričevanj o življenju in delu učiteljstva iz tega obdobja in hkrati ponuja premislek o poslanstvu pedagoškega dela tudi v sodobnosti.

Ob razstavi »Učitelj v novi družbeni stvarnosti med 1945 in 1963« bomo pripravili spremljevalne prireditve, predvsem okroglo mizo, ki bo ponudila možnost izmenjave mnenj o obravnavani temi. Obširnejše prispevke o vlogi, nalogah in položaju učiteljstva v prvem povojnem obdobju, bomo objavili v tematski številki Šolske kronike, zborniku Slovenskega šolskega muzeja.

mag. Marjetka Balkovec Debevec

Razstava bo odprta do 13. maja 2008.