Uporabniške straniKošarica artiklovPošljite e-mailDodaj med priljubljene

Blaž Kocen in začetki pouka geografskih vsebin ter geografije med Slovenci

 

Blaža Kocena (1821 - 1871) poznamo kot kartografa in geografa, čeprav je bila njegova osnovna izobrazba usmerjena v fizikalne vede. Zaradi tega je potrebno pogledati tudi njegove uspehe v meteorologiji in astronomiji. V mladih letih je raziskoval zgodovino astronomije in klimo Goriške. V uvodna poglavja svojih zemljepisnih učbenikov je vseskozi vpletal astronomijo kot matematično geografijo, meteorologijo pa kot del fizične geografije z opisi podnebja. Pozneje se je povsem usmeril na področje šolske geografije. Bil je avtor številnih učbenikov, stenskih in ročnih kart ter nenazadnje atlasov, ki so najbolj proslavili njegovo ime. Poleg tega je bil s svojo razpravo o geografskih učilih eden od začetnikov geografske didaktike na ozemlju habsburške monarhije.
V razstavo, ki je v prvi vrsti posvečena njegovemu delu, smo uvrstili tudi pregled pouka geografskih vsebin in geografije med Slovenci pred njim in po njem; od Hermana Koroškega iz 12. stoletja do obdobja na prelomu iz 19. v 20. stoletje. S pregledom pouka geografskih vsebin in same geografije od prvih Slovencev, ki so pomembno vplivali na znanje geografije v svetu in zlasti v Evropi, smo želeli pokazati, da so bili naši ljudje in naš prostor praktično ves čas bolj ali manj v stiku z razvojem tedanjega pouka geografskih vsebin in same geografije. Neredko in nemalokrat so celo odločilno vplivali nanje.

Pouk geografije na Slovenskem v kronološkem zaporedju

- 1575  Adam Bohorič v šolskem redu za štirirazredno protestantsko ljubljansko gimnazijo predvidi »poučevanje uvoda v geografijo«.

 

- 1599  V študijskem redu jezuitskega kolegija v Ljubljani spada v filozofske študije v drugem letniku tudi fizika z matematiko in geografijo.

 

- 1704  V ljubljanskem jezuitskem kolegiju uvedejo filozofske študije.

 

- 1736  V jezuitskem kolegiju omenjajo disputacije iz zgodovine in geografije.

 

- 1752 Cesarica Marija Terezija zahteva uvedbo geografije v jezuitske kolegije.

 

- 1754 Jezuiti v Trstu ustanovijo dveletno pomorsko šolo, kjer učijo tudi geografijo, leta 1774 jo premestijo na Reko, v Trstu pa obnovijo 1784.

 

- 1764 Z Gasparijevim učnim načrtom »Instrukcija za humanistične šole« je tudi geografija razporejena v vseh šest razredov (pregled fizične geografije po celinah)

 

- 1774  Splošna šolska naredba za osnovne šole (Ignaca Felbigerja) zahteva ustanovitev trivilak, glavnih šol, kjer so po izbiri lahko poučevali tudi geografijo ter normalk, v katerih so zgodovino in geografijo poučevali skupaj v 4. razredu.

 

- 1775 Gratian Marx izdela reformni načrt, ki kot »postransko zaposlitev« v gimnazijah predvideva matematiko, zgodovino, geografijo in naravoslovje (od 4. razreda dalje).

 

- 1805 Po »Politični šolski ustavi« (do 1869) se geografija in zgodovina v trivialkah, trirazrednih glavnih šolah, normalkah in nižjih realkah poučuje pri »domoznanstvu«. Na šestmesečnih tečajih za učitelje glavnih šol, ki so potekali na normalkah so poučevali tudi zemljepis s specialno metodiko zemljepisnega pouka;
Na štirirazrednih glavnih šolah in normalkah, so poučevali v 4. razredu domoznanstvo, oziroma »Zemljepis avstrijske monarhije« v prvem polletju in v drugem »Zemljepis tujih držav in celin.«

 

- 1807  Uvedba šestrazrednih gimnazij (latinskih šol) v večjih in petrazrednih v manjših središčih, v katerih je bila vloga zgodovine in zemljepisa predvsem utrjevanje »resnične privrženosti državni ureditvi.« Poučevali so jo po 3 ure na teden v vseh razredih. Uvajati se začne predmetni pouk.

 

- 1810  Pouk zemljepisa in zgodovine v ljubljanski »ilirski« gimnaziji poteka v prvem razredu v slovenščini, v naslednjih dveh pa v francoščini (2 uri na teden). Vodnik je poučeval po svojih zemljepisnih skriptah in zgodovinskih učbenikih.
                 
- 1811  Preureditev francoskega šolskega sistema zaradi varčevanja. Ukinitev vseh gimnazij in licejev v Ilirskih provincah razen ljubljanskega, kjer pa ni več pouka zemljepisa. V Idriji ustanovijo lastno strokovno šolo, kjer pa prav tako ni bilo več zemljepisa.

 

- 1812  Ponovna uvedba zemljepisa na ljubljanski licej v prvi in četrti razred v nemškem jeziku.          

 

- 1817 Ustanovljena realka v Trstu, kjer poučujejo tudi geografijo v italijanščini.

 

- 1818  Z gimnazijskim kodeksom se na gimnazijah ponovno uvaja razredni pouk, pri katerem lingvisti poučujejo zemljepis in zgodovino.

 

- 1819  V šestletnih gimnazijah poučujejo zemljepis in zgodovino po 3 ure tedensko v prvih štirih razredih in 2 uri v zadnjih dveh. Geografija in zgodovina se poučujeta skupaj po državah in celinah z opisi narave, naštevanjem dogodkov in prikazovanjem dejanj pomembnih osebnosti.
Na privatnih dekliških vzgojno - izobraževalnih zavodih se poleg osnovnih predmetov poučuje tudi zemljepis. Uršulinke v Ljubljani, Škofji Loki, Celovcu in Gorici imajo dekliške zavode, na katerih učijo tudi geografijo.

 

- 1834  Na ljubljanski dvo in triletni (Mahrovi) trgovski šoli imajo v prvem in drugem letniku tudi trgovsko geografijo.

 

- 1847 Ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf predlaga ustanovitev zavodov za učiteljice, kjer bi poučevali tudi zemljepis.

 

- 1848  Ustanovitev osemrazrednih gimnazij (Exner-Bonitzova reforma) z priključitvijo dveh filozofskih letnikov liceja. Geografija in zgodovina ostaneta skupen predmet.
                 
- 1849  Ustanovitev deželnih šolskih oblasti (24. oktober). Franc Malavašič začne pisati »Zemljopisje za boli odrašene in podučene učence na deželi« in se zavzema za pouk naravoslovja. Slovenske šolske knjige po odredbi Prosvetnega ministrstva namesto v bohoričici poslej tiskajo v gajici, pa čeprav v Ljubljanski škofiji vztrajajo v bohoričici še nekaj let.

 

- 1850  Začetek sestavljanja slovenskega gimnazijskega berila (Kleemann – ravnatelj ljubljanske gimnazije & Bleiweis – urednik Novic). Dežman 13. januarja 1850 prevzame geografske in domoznanske vsebine (poskušala sta tudi Miklošič in prej suplent na tržaški gimnaziji Ivan Macun, ki pa je svoj predlog sestavil prehitro in je bil aprila zavrnjen ter Andrej Einspieler, ki je sestavil »ilirsko« berilo). Konec leta je izšlo Slovensko berilo za pervi gimnazijalni razred. Dežmanov del velja za najboljšega.

 

- 1851  Ustanovitev šestrazrednih realk. V Novicah se zavzemajo za slovenske učbenike realij, med drugim tudi za geografijo.

 

- 1852 Septembra izide slovensko berilo za 2. r. gimnazij, ki ga začasno potrdijo tudi za 3. in 4. r. Ljubljanski škofijski konzistorij navkljub Bleiweisovemu priporočilu za potrditev v nižjih realkah in ponavljalnih šolah odkloni Hicingerjev Popis sveta …

 

- 1861 Matej Cigale prevede Heuflerjev učbenik »Kratek popis cesarstva Avstrijanskega sploh in njegovih dežel posebej«. Ker je bil potrjen le za gimnazije, kjer poučujejo v slovenščini, se ni uporabljal nikjer.

 

- 1865 Janez Jesenko na Bleiweisovo in Svetkovo pobudo napiše Zemljepisno začetnico, ki je bila namenjena za 1. r. gimnazij. Zgleduje se po delih Bellingerja in Kluna, pomaga mu goriški gimnazijski profesor Ivan Šolar.
Matej Cigale prevede odličen učbenik Antona Schuberta (3. izdajo) – Početni nauk o zemljepisu, ki je bil dokončan že leta 1863, vendar ni izšel, ker »še ni bil potreben«.

 

- 1869 Sprejet nov liberalen Državni osnovnošolski zakon, ki predvideva ustanovitev 4-8 razredne ljudske šole (Volksschule), trirazredne meščanske šole (Bürgerschule) in štirirazredna učiteljišča.

 

- 1870  Ustanovitev sedemrazrednih realk in ustanovitev štirirazrednega učiteljišča, kjer je geografija samostojen predmet.

 

- 1871 Ivan Lapajne poroča, da se v šolah najbolj uporabljajo zemljevidi Slovenske matice in cesarske šolske založbe.

 

- 1878 Učni načrt za realke, po katerem postane geografija samostojen učni predmet.

 

- 1905 Šolski in učni red za obče in meščanske šole od vsake šole zahteva zemljevide AO, domače dežele, Evrope, Palestine, polut in globus. Primanjkovalo je slovenskih stenskih zemljevidov.

 

- 1907 Nov učni načrt za meščanske šole. Geografija postane samostojen učni predmet.

 

- 1909 Nov učni načrt za gimnazije. Geografija postane samostojen učni predmet.
                 

 
Predstavitev igre: Orbis lusus – igra sveta ali geografska igra
(dr. Jernej Sekolec)

Kranjski plemič in njegov učitelj nam predstavljata geografsko igro za učenje in zabavo
Avgusta leta 1659 je 18-letni grof Volf Engelbert Turjaski, doma iz Ljubljane in Turjaka, na jezuitski univerzi v štajerskem Gradcu na javnem predavanju predstavil družabno igro, katere namen sta bila pridobivanje geografskega znanja in zabava. Predstavitvi je predsedoval profesor Matija Kirchoffer, 28-letni jezuit iz beneške Verone.
Kaj je potrebno za igro

 

- zemljevid sveta razdeljen na 1680 polj ali areol;
- vrecka, v kateri so kartoncki s stevilcnimi oznakami za vse areole na povrsini zemeljske
  krogle;
- vrecka za vsakega igralca, v kateri je po 38 igralnih figur (ali kartonckov z imeni figur).

 

Vsak igralec ima naslednje figure: 1. orel 2. navaden potovalni konj 3. pokrit voz 4. rečno plovilo 5. večja ladja na jadra 6. plavalec 7. jahalec na oslu 8. popotnik na slonu 9. popotnik na kozlu 10. pogrebni vozicek 11. bergle, ki jih uporabljajo reveži ali invalidi 12. mula 13. zdresiran konj 14. nosilnica 15. kamela 16. otroški konjiček iz šibja 17. človek na hoduljah 18. visok voz ali kočija na dveh kolesih 19. samokolnica 20. potapljač 21. človek, ki hodi po vodi z napihnjenim oblačilom; 22. vrvohodec 23. tekaška kamela oziroma enogrbi velblod 24. ruska pasja vprega 25. človek na ramenih nosača 26. volovska vprega 27. jelen z vpreženim vozom 28. pešec 29. človek, ki hodi po ledu 30. popotnik v poštni kočiji 31. romar 32. trirema ali troveslača 33. človek, ki ga nosijo na rokah 34. otrok, ki se pelje v otroškem vozičku 35. popotnik v polodprti kočiji 36. popotnik v kmečkem vozu 37. sani 38. kitajski voz na jadra.

 

Potek igre-
igralci sedijo okoli zemljevida in igra se začne z žrebanjem areole iz vrečke, v kateri  so oznake vseh areol na zemeljski krogli;
- eden od igralcev naglas prebere geografski opis izžrebane areole;
- naloga igralca, ki je na vrsti, je, da areolo, katere opis je slišal, najde na zemljevidu in iz svoje vrečke izžreba dogovorjeno število igralnih figur (ali kartončkov z njihovimi imeni); nato lahko igralec identificirano areolo zasede (tako da figuro ali kartonček postavi nanjo), vendar lahko to stori le, če je med figurami, ki jih je izžrebal, taka, ki lahko potuje v to areolo;
- po uspešni (ali neuspešni) zasedbi areole, se za igralca, ki je naslednji po vrsti, ponovi postopek žrebanja areole, poslušanja njenega opisa, žrebanja figur in zasedbe areole v skladu s pravili.

 

Zmaga igralec, ki je postavil vse figure na zemljevid oziroma ki je zasedel največ areol. 



Knjiga, v kateri je igra predstavljena
To geografsko igro lahko rekonstruiramo, ker je, skupno s pravili zanjo, opisana v knjigi, ki jo je mladi grof - član ene od najvplivnejših in najbogatejših kranjskih plemiških družin - tiskal pri graškem univerzitetnem tiskarju. Naslov knjige, ki je pisana v latinščini, je: Orbis lusus pars prima seu lusus geographicus, defensus ac demonstratus ab illustrissimo S.R.I. comite Wolffgango Engelberto ab Auersperg in alma universitate Graecensi, praeside R.P. Matthia Kirchoffer S.I., AA.LL. et Phil. Doctore, ejusdemque Mathematices Professore ordinario, anno MDCLIX mense Augusto. Graecii, typis Francisci Widmanstadii. V slovenskem prevodu se glasi: Igra sveta ali geografska igra, prvi del, ki jo je  meseca avgusta leta 1659 zagovarjal in predstavil grof sv. rimskega cesartva Volf Engelbert Turjaški na univerzi v Gradcu pod predsedstvom Matije Kirchofferja, člana jezuitskega reda in doktorja svobodnih umetnosti in filozofije. V Gradcu, tiskano pri Francu Widmanstatu.
Knjiga, ki obsega 254 strani, v svojem prvem poglavju (41 strani) povzema temeljno geografsko znanje, ki naj bi ga igralci vsaj v grobih potezah obvladali, zato da bi v igri lahko uživali in ob njej svoje znanje geografije utrjevali in razvijali. V drugem poglavju (22 strani) je opisan zemljevid, potrebščine za igro in osnovna pravila igre. Tretje poglavje, ki je najobsirnejse (189 strani), poleg nekaj kratkih prakticnih napotkov za igro, največ prostora nemenja opisom posameznih 1680 areol na zemeljski krogli.
V knjigi najdemo tudi mnogo zanimivih misli in utrinkov, ki nam neposredno in živo prikazujejo mnoga znanstvena, politična, verska in druga vprašanja, ki so tedaj zanimala izobražene ljudi.
Igra je ena od najbolj zgodnjih, če že ne najbolj zgodnja predstavnica svoje vrste, ki se po svojem obsegu, podrobnostih in zgodnjem času nastanka razlikuje od iger podobne orientacije tistega časa, ki so povečini temeljile na igralnih kartah. Zato je presenteljivo, da je igra - kljub temu, da je bila knjiga omenjena v zgodovinskih in bibliografskih delih - ostala neopažena in da tudi ni bila zabeležena v specializiranih bibliografijah iger kot npr. v Bibliografiji knjig o igrah 15. do 18. stoletja (Bibliographie der Spielbuecher des 15. bis 18. Jahrhunderts, 1473-1700).

 

Pravila za zasedanje areol

 

Pravila za uporabo figur, s katerimi igralci zasedajo areole, so določala tudi naslednje:

 

- orel, ki je najodličnejša figura, lahko zasede katerokoli areolo, razen tistih, kjer je le odprto    
morje;
- majhne ladje se ne sme postaviti na morje ali ocean, če ni v oddaljenosti vsaj štirih areol ladja troveslača ali večja ladja na jadra;
- dresiran konj se lahko giba le v areolah, kjer je kakšno mesto;
- s sanmi se ne gre južneje od 48 vzporednika;
- človek, ki hodi po ledu, gre lahko tja, kjer se lahko premikajo tudi sani, s to razliko, da gre lahko tudi v areole, kjer je kakšna reka ali morska obala;
- potapljač gre lahko le v areolo, kjer je reka, medtem ko gre lahko v morje le, če je v areoli tudi obala ali kakšna ladja;
- voz na jadra lahko vstopi le na Kitajsko;
- vrvohodec lahko vstopi v areolo, če je v oddaljenosti vsaj treh areol postavljena kakšna druga figura;
- romar gre lahko le v areolo, kjer je znan romarski kraj;
- s hoduljami je mogoče hoditi le po ravnini in z njimi ni mogoče v areolo, kjer je zapisano, da je kakšna visoka gora; 
- če neko areolo zasede orel, s tem povzroči evakuacijo vseh sosednjih šestih areol, če so v njih figure drugih igralcev; v te areole tudi ni dovoljeno postaviti drugih figur;
- kdor zaide v neraziskan predel na južni ali severni polobli, se mora vzdržati sodelovanja v igri, dokler ga kdo od soigralcev ne osvobodi s tem, da sam vstopi v tisti predel;
- kdor z orlom zasede katero od areol s cesarskim mestom, ima pravico postaviti šest figur po svoji izbiri; tiste figure, ki jih še ima in ga ločijo od zmage, pa gredo tistemu, ki ima med vsemi na zemljevidu najmanj figur.

 

Prilagodljivost pravil

 

Knjiga poudarja, da pravila igre ne dajejo odgovora na vsa vprašanja in da niso nespremenljiva oziroma da jih bo priporočljivo dopolnjevati na podlagi igralskih izkušenj. Kot razlog je na nekaj mestih v knjigi omenjen kratek čas, v katerem je bila igra pripravljena oziroma časovna stiska, v kateri je moral biti predan rokopis tiskarju. O razlogu za naglico lahko le ugibamo.
Pravila lahko prilagajajo igralci sami ali pa, kot je v knjigi večkrat napovedano, bo do tega prišlo v drugem delu knjige.  Žal obljubljeni drugi del knjige ni bil nikoli objavljen. Razlog za prilagodljivost pravil je bila tudi želja, da bi bila igra zanimiva za različne igralce, katerih je lahko več ali manj, ki imajo več ali manj geografskega znanja in ki želijo, da igra traja dalj ali manj časa.

 

Opisi areol

 

Vse areole, 1680 po številu, imajo v knjigi svoje opise, ki se po vsakem žrebanju areole na glas preberejo. Opisi areol v Evropi in njej bližnjih delih Azije in Afrike so najbolj podrobni. V nekaterih odročnejših predelih Evrope je pomanjkanje podatkov o mestih, prebivalcih ali znamenitostih nadomeščeno z drugimi informacijami kot npr. o odkriteljih. V nekaterih opisih predelov Afrike in Azije se opisi omejujejo na geografska imena pokrajin in znanih naselbin. V mnogih areolah zunaj Evrope pa se opis omejuje na besede kot na primer “neznano ozemlje” (terra incognita) ali “v areoli ni nič drugega kakor morje”. Očitno je, da je naglica pri pisanju knjige botrovala skopim opisom areol, se posebej tistim proti koncu knjige in zunaj Evrope.
Za primer vzamemo areolo v zgornji severni hemisferi (Hemispherium Boreale Superius), cona (zonula) 6, areola 5, ki je v knjigi označena takole:
H.B.S - Z.6.A.V.:
Prvič: je v Evropi. Drugič: v njej so boljše avstrijske province. Na severu je Avstrija, na jugu so Tirolska, Kranjska, Furlanija, Istra in Hrvaška, na vzhodu je del Madžarske in na zahodu sta dela Imperija in Bavarske, in na sredi sta Štajerska ter Koroška. Tretjič: glavno mesto Zgornje Avstrije Linz je znan trg, ki leži ob Donavi. V Spodnji Avstriji je Dunaj, rojstno mesto in sedež cesarjev. Na Tirolskem je Innsbruck, na Kranjskem Ljubljana, v grofiji Goriška Gorica, v Istri Koper, na Hrvaškem Zagreb, na Koroškem Celovec in na Štajerskem Gradec. Gradec je znano in pogosto obiskano mesto, kjer je precej plemstva ter živahne študentarije, kjer so tu in tam posejane grajske utrdbe in druge obrambne gradnje. Četrtič: Donava teče v Avstriji, Inn na Tirolskem, Mura na Štajerskem, Ljubljanica na Kranjskem in Drava na Koroškem. Petič: povečini je Avstrija obdarovana z darovi zemlje, obiljem in na enkraten način z vinom. Štajerska med ostalim z velikim izkoristkom pridobiva železo in druge kovine in ima tudi vina v izobilju. Šestic: mnoge od teh provinc, razen Avstrije, imajo nekaj alpskih predelov in njihova mesta so obdana z lepimi hribi. Sedmič: vsi prebivalci so katoliške vere. Osmič: Če ima kakšne antipode in anteke (antaeci) so to le slučajni pomorščaki, ki plujejo po Južnem morju proti obalam neznanih dezel.  [Anteki - danes pozabljen geografski izraz - oznacuje prebivalce, od katerih eni živijo na določenem vporedniku proti severu od ekvatorja in drugi na enako oddaljenem vzporedniku južno od ekvatorja].  Perieki (periaeci) so obalni prebivalci Severne Amerike [Perieki - izraz, ki danes tudi ni več v rabi - se je uporabljal za ljudi, ki zivijo vzdolž določenega vzporednika; če so na nasprotni stani zemlje, je polnoč pri enih, medtem ko je poldan pri drugih].  Devetič: Dunaj je mogoče spoznati po nemara na svetu najbolj mogočnem stolpu sv. Štefana; na Štajerskem blizu Gradca v kraju imenovanem Redlstain je mogoče videti veliko globel in v skalnatem hribu jamo oziroma vdolbino, ki obsega več milj in ki ji po domače pravijo Kobelloch: če je naravnega izvora, je nemajhen naravni čudez, če pa je rezultat človeske spretnosti in pridnosti, gre za stoletno delo. V tej vpadljivi, veliki in neznani tvorbi je mogoče najti kosti, ki so podobne človeškim. Poleg tega je na Kranjskem jezero, ki pripada knezom Eggenbergom, v katerem je v enem samem letu mogoča žetev, lov in ribolov.
Igra sveta, geografija in jezuitska izobrazba

 

Na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem ter drugod v avstrijskih deželah, kjer je živelo slovensko govoreče prebivalstvo, so v verskem, kulturnem in političnem življenju igrali pomembno vlogo pripadniki jezuitskega reda. Še posebej vplivni in vidni so bili na šolskem in univerzitetnem področju s tem, da so ustanavljali šole od nižjih do najvišjih, postavljali učitelje in določali vsebino izobraževanja. Knjiga na zgovoren način priča o pouku na jezuitski univerzi, o jezuitskem pogledu na svet in o vlogi iger pri pouku, ki so jih jezuiti gojili kot nepogrešljivo učno sredstvo.

 

Naslednja odlomka iz predgovora h knjigi lepo ponazarjata jezuitski pogled na izobrazbo:

 

Bog se rad igra s stvarmi, ki jih je ustvaril, in človek si s sodelovanjem v Božji igri pridobiva modrost, ker je za ravnanje z materialnim svetom potrebna sposobnost razumevanja. Med različnimi znanostmi je ni primernejše od GEOGRAFIJE, ki bi na prijetnejši način omogočala človeški pameti spoznavati razigranega Boga ali ki bi bolj lajšala naše doumevanje zakonov, ki vladajo v naravi.  Združevanje koristnega s prijetnim pri poučevanju znanja o svetu je splošno vodilo, ki je podlaga vsemu drugemu. Da bi le vsak, ki zavrača prijetno koristnost, spoznal, kako napačno razmišlja in škodi blagru svoje duše, ko zavrača izredno prijetnost geografske znanosti.

 

[...]
Obračam se na vsakega posebej med vami, o fantje v cvetu mladosti obdarjeni z naraščajočo življenjsko silo, ki se tu in tam v dela prostem času zapletate v slabe in škodljive dejavnosti in ki ste, po obveznih študijskih opravilih, izpostavljeni nevarnemu brezdelju. Poglejte torej: ponujam vam to zemeljsko kroglo kot igralno žogo z namenom, da bi se med učenjem igrali in med igro učili, vendar ne kar tako počez in brez cilja, temveč zato da si pridobite tista znanja, ki vam bodo trajno koristila in brez katerih je vsako prebiranje starih in novejših zgodovinarjev slepo in vsako govorjenje o velikih dejanjih nemo. Ta znanja pogosto in vedno znova pridejo do izraza v javnih in zasebnih srečanjih, v vsakdanjih človeških razgovorih in tudi pri različnih nesoglasjih, ki terjajo odločitve.  In končno: brezskrben opazovalec se bo s to igro lahko naučil več kot običajen popotnik, ki se poda na dolgo, težavno in z velikimi stroški povezano popotovanje.

 



 
prijavi se na novice
išči po strani
Slovenski šolski muzej
Plečnikov trg 1, 1000, Slovenija,
e-pošta: solski.muzej@guest.arnes.si,
telefon: +386 01/251-30-24 (uprava),
+386 01/251-31-27 (kustosi),
+386 01/251-31-63 (knjižnica)
Produkcija: Spletne rešitve Sloway