Od telovadbe do športa / Šolska telovadba na Slovenskem skozi čas

Zdrav duh v zdravem telesu

Potreba po gibanju in telesni dejavnosti je osnovna človekova potreba.
Že v antični Grčiji so imeli to dejavnost za nepogrešljiv del šolskega pouka,
prosvetljenstvo konec 18. stol. pa jo je začelo šteti za nujno sestavino splošne
vzgoje. Uvajanje telesne vadbe oz. telovadbe ali ponekod gimnastike se je
na Slovenskem začelo najprej v društvih, šele potem v šolah.

Telovadba je imela dvojni namen: podpirati telesni razvoj in zdravje otrok, na splošno
gledano pa vzgajati njihov značaj in osebnost.

1869 – telovadba

1932 – telovadba po sokolskem sistemu

1945 – fizkultura

1950 – telesna vzgoja

1996 – športna vzgoja

2013 – šport

_______________________

TELOVADBA – prvič v šoli

1869–1918 Avstro Ogrska

Telovadba je bila v predmetnik osnovne šole prvič uvedena s tretjim avstrijskim

državnim ljudskošolskim zakonom leta 1869. Že leta 1849 so dijaki gimnazij telovadbo

lahko izbrali kot neobvezni predmet. Ker pa šole niso imele ne primernih

telovadnih prostorov ne telovadnih učiteljev, prav tako ni bilo primernega telovadnega

učnega načrta, so učenci telovadili neredno ali sploh ne. Kot redni učni

predmet so telovadbo v gimnazije začeli uvajati v šolskem letu 1909/10, na realkah

in učiteljiščih pa so jo kot obvezni predmet uvedli že leta 1871.

Učni smotri telovadbe so bili v vseh vrstah ljudskih šol bolj ali manj isti: krepitev

telesa in duha, ljubezen do reda, samozaupanje. Vendar pa telovadba ni bila enakovreden

šolski predmet, v predmetniku je bila na zadnjem mestu. V 1. razredu so

imeli učenci eno uro telovadbe na teden ali sploh nobene, v preostalih razredih pa

po eno ali dve uri na teden. V učnem načrtu so bile redovne vaje, proste vaje, opora

leže, vaje s palicami, kolebnica za skakanje, nizka greda, lestve, plezalne vaje, vaje

na bradlji, telovadne igre.

Med telesnimi sposobnostmi dečkov in deklic je vladalo ostro razlikovanje. Nekatere

vaje so veljale samo za dečke (deklice niso skakale v počepu, telovadile na

drogu, se dvigale na navpični lestvi, hodile po gredi …). Leta 1883 so dekliško telovadbo

iz učnih načrtov celo izbrisali. Ukrep so leta 1901 omilili in dovolili telovadbo

za deklice, a prostovoljno, če se je prijavilo vsaj 15 učenk.

Na Slovenskem so prvo šolsko telovadnico sezidali leta 1874, ob na novo zgrajeni

realki v Ljubljani. Najsodobneje opremljeno šolsko telovadnico v začetku 20. stoletja

pa so leta 1905 zgradili na škofijski zasebni gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano.

Na osnovnih šolah so se najprej telovadnice veselili v II. deški ljudski šoli v Ljubljani

leta 1876, nato v Krškem 1878. Do leta 1914 je bilo na celotnem slovenskem

narodnem ozemlju 59 telovadnic. Večji del ljudskih šol je že zgodaj imel letna telovadišča,

kjer so lahko telovadili samo ob lepem vremenu. Najpogosteje pa so

učenci telovadili kar na šolskem vrtu, ki ga je konec 19. stol. dobila večina šol.

Leta 1872 je Janez Zima napisal prvi učbenik za telovadbo, Telovadba v ljudskej

šoli, in vpeljal sistem šolske telovadbe, ki se je ohranil še dolgo.

Čeprav so bili starši sprva nezaupljivi do novega predmeta, saj so se bali, da si bodo

otroci pri telovadbi strgali obleko, in so predvsem za deklice menili, da so razne

vaje nemoralne, je telovadba med otroki postajala vse bolj priljubljena. Šolarji so

najprej telovadili v običajnih oblačilih, postopoma pa so v šolah zahtevali, da dečki

telovadijo v kratkih črnih hlačkah in spodnji majici.

Že leta 1920 je ministrstvo za prosveto šolam zapovedalo izvajanje telovadbe po

sokolskem sistemu, vendar se je predmet še vse do leta 1932 v predmetniku imenoval

telovadba. Z novim učnim načrtom, sprejetim leta 1932, se je preimenoval v

»telovadbo po sokolskem sistemu«. Tako je sokolski program postal temelj šolskega

učnega načrta Kraljevine Jugoslavije za osnovne in meščanske šole ter gimnazije.

Šolska telovadba se je povezovala s telovadbo v društvih Sokola Kraljevine Jugoslavije.

V učnih načrtih v času med vojnama ni bilo veliko vsebinskih razlik. Čeprav

so dekleta lahko telovadila, so bili učni načrti za dekleta in fante pisani ločeno.

Vključevali so redovne vaje (pravilna stoja telesa, nastop v vrstah, hoja in tekanje v

vrsti), proste vaje z orodjem in vaje na orodju, nekatere atletske vsebine – skoki, teki

in meti, izlete, plesne korake in dihalne vaje ter na koncu otroško igro. Učni načrt

je telovadbi odmerjal 2 uri na teden. Ponekod te ure porabljali za pouk drugih

predmetov. Na učiteljišču so imeli dijaki in dijakinje po dve uri telovadbe na teden.

Leta 1938 je imelo 871 ljudskih in meščanskih šol v Dravski banovini 49 telovadnic,

tako je imelo telovadnico 5,6 % šol. V primerjavi z letom 1914, ko je imelo na

Slovenskem telovadnico 4,8 % šol, se je položaj spremenil le za malo. Enako (le

majhen napredek od leta 1914) velja za letna telovadišča.

Učenci so v krajih, kjer ni bilo šolske telovadnice, lahko vadili v sokolskih telovadnicah

in na letnih telovadiščih. Šolska mladina je s t. i. redovnimi vajami sodelovala na

vseh večjih sokolskih prireditvah s posebnimi telovadnimi nastopi.

Če učenci k pouku niso prinesli ustrezne telovadne opreme, so bili lahko tudi kaznovani.

Kraljevska banska uprava dravske banovine je leta 1938 uvedla enotno

telovadno obleko za učence in učenke srednjih šol, učiteljišč in meščanskih šol. Za

telovadbo v telovadnici in na letnem telovadišču je predpisala telovadno obleko

posebej za dečke in posebej za deklice.

________________

TELESNA VZGOJA

1945–1991 socialistična Jugoslavija

Učni predmet telovadba se je preimenoval v telesno vzgojo (od 1945 do 1950 se

ponekod uporabljata dva izraza – telesna vzgoja in fizkultura).

Šolska telesna vzgoja je na začetku zaostajala za drugimi predmeti po položaju

in tudi v okviru šolske vzgoje, gledano širše. Najprej je bilo treba rešiti prostorske

težave, zgraditi nove telovadnice in igrišča, nabaviti potrebno športno opremo in

telovadno orodje. Prav tako je bilo treba izučiti šolski kader in ga ozavestiti o pomenu

telesne vzgoje v šolah.

Do sprememb je prišlo tudi v učnih načrtih. Telesna vzgoja je bila vključena v predmetnik

vseh šol v vseh letih šolanja in je postala obvezna. S šolsko reformo so bile

ob uvedbi enotne osemletne šole 1958. leta zanjo določene v prvih šestih razredih

po tri, v zadnjih razredih pa po dve uri na teden.

Od začetnih učnih načrtov, v katerih najdemo redovne vaje, vaje za oblikovanje,

vaje za ravnotežje, gimnastične vaje, narodne igre in lahko atletiko, so se pozneje

v učni načrt postopoma dodajale različne športne panoge, od plavanja, smučanja,

iger z žogo, pohodov …

S spreminjanjem metod izvajanja vaj in izbiro sredstev se je začel razvijati nov sistem

telesne vzgoje. Vaje so postopoma izbrali tako, da so jih učenci sprejeli za svoje

in jih izvajali tudi v prostem času. Telesna vzgoja in šport sta se začela vsebinsko

povezovati.

S prepletom telesne vzgoje in športa se je od začetka 50. let začela po šolah širiti

pestra ponudba različnih dejavnosti: svobodne in prostočasne/interesne/obšolske

dejavnosti, tj. športni krožki kot dopolnjevanje šolske telesne vzgoje: rokomet, košarka,

strelski, planinski, atletski, taborniški krožek, gimnastika, športni dnevi (po

letu 1953/54), smučarski tečaji (po letu 1958), plavalni tečaji (po letu 1958), šola v

naravi (po letu 1958), šolska športna društva, v katerih se je zbrana mladina lahko

samostojno odločila za športno panogo, s katero se je želela ukvarjati (od 1953

naprej), množična šolska tekmovanja in manifestacije (spomladanski in jesenski tek

čez drn in strn/kros, štafeta mladosti, v Ljubljani pohod ob žici okupirane Ljubljane

od leta 1957 naprej ...), športna tekmovanja: šolska, občinska, medobčinska, republiška/

državna tekmovanja (telovadni mnogoboj, med dvema ognjema, atletika,

odbojka, košarka, rokomet, nogomet, smučanje, plavanje).

S posebnimi testi so merili telesni razvoj in zmogljivost učencev. Telesnovzgojni

karton se je v praksi začel uporabljati leta 1970/71, veljati pa je začel že 1. septembra

1969. Meritve za telesnovzgojni karton je moral učitelj izvesti vsako leto v

mesecih aprilu in maju, tako v osnovni šoli kot v srednji šoli.

Vse do 1975 je bilo v veljavi številčno ocenjevanje od 1 do 5. Do uvedbe devetletke

1998 so telesno vzgojo ocenjevali s tristopenjsko besedno oceno (manj uspešno,

uspešno, zelo uspešno), nato pa spet s petstopenjsko številčno oceno.

Leta 1946 je bil ustanovljen Zavod za fizkulturo z enoletnim tečajem, ki je bil zatem

preoblikovan v srednjo fizkulturno šolo. Leta 1953 je bil ustanovljen Inštitut, leta

1956 preimenovan v Višjo šolo telesno vzgojo z višješolskim študijem, leta 1960

Visoka šola za telesno kulturo z višje in visokošolskim študijem, ki se je leta 1982

preoblikovala v Fakulteto za telesno kulturo. Leta 1990 je fakulteta spremenila ime

v Fakulteto za šport, s tem imenom deluje vse do danes.

_________________________

ŠPORTNA VZGOJA / ŠPORT

samostojna Slovenija 1991–

Leta 1996 se je spremenilo ime predmeta iz telesne vzgoje v športno vzgojo, leta

2013 pa iz športne vzgoje v šport.

Na podlagi šolske zakonodaje iz leta 1996, s katero je bila uvedena devetletka (izvajati

pa se je začela 1999), je bil leta 1998 sprejet nov učni načrt za športno vzgojo.

Športna vzgoja se izvaja v vseh razredih osnovne šole v treh zaokroženih šolskih

obdobjih: prvem, drugem in tretjem triletju. V vsakem triletju šola ponuja tri vrste

programov: obvezen program za vse učence, programe, ki jih šola mora ponuditi,

vključevanje učencev vanje je prostovoljno, ter dodatne programe, ki jih šola lahko

ponudi, vključevanje učencev je prostovoljno.

Učenci prvega in drugega triletja imajo tri ure športne vzgoje tedensko, učenci tretjega

triletja pa dve uri. Na petih športnih dnevih in šolah v naravi učitelji izpeljejo

del vsebin športne vzgoje. Redni del pa morajo učitelji obogatiti tudi z interesnimi

dejavnostmi, tekmovanji in nastopi. Šole lahko ponudijo kar nekaj dodatnih programov:

program za otroke s posebnimi potrebami, športni oddelki, minuta za

zdravje in športni programi Zlati sonček, Krpan, Ciciban planinec, Mladi planinec.

Raziskave telesnih značilnosti in gibalnih sposobnosti otrok poudarjajo pomen

gibanja kot enega od dejavnikov zdravja, hkrati pa kažejo, da ima vse več otrok

čezmerno telesno težo, tudi gibalne sposobnosti se iz generacije v generacijo slabšajo.

Vzroke lahko iščemo v spremenjenem načinu življenja, vse manj otrok se igra

zunaj na igriščih, v naravi, vse več jih preživi v sedečem načinu življenja ob sodobni

tehnologiji v virtualnih svetovih. S covidom-19 in dveletno socialno izolacijo so se

razmere še poslabšale. Šolska in zdravstvena stroka ugotavljata negativne vplive na

zdravje in življenje mladih, zato imata šola in šport danes zelo pomembno vzgojno

nalogo pri spodbujanju učencev k aktivnemu življenjskemu slogu. Mlade je potrebno

izobraževati in vzgajati v smeri, da se lahko tudi s športom koristno preživlja

prosti čas. S tem pa poskrbimo za zdrav slog življenja in ne dopustimo negativnim

vplivom okolja, da nas posrkajo vase.

___________________________________________________________________________________

Uporabljeni viri in literatura: učni načrti, članki v pedagoških časopisih, zborniki šol; Marjetka Balkovec

Debevec: Obleka v šoli. Pregled oblačilnega videza učiteljev in učencev na Slovenskem skozi

čas, Lj 2014; Miha Kimovec: Primerjava učnih načrtov športne vzgoje iz leta 1973, 1984 in 1998,

diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana 2009; Mateja Ribarič, Zdrav duh

v zdravem telesu, Šolska kronika: revija za zgodovino šolstva in vzgoje, 29, 2020, št. 3, str. 488–502;

Drago Stepišnik: Ob stoletnici obvezne telesne vzgoje v osnovnih šolah na Slovenskem, Osnovna

šola na Slovenskem 1869-1969, Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1970; Drago Stepišnik: Razvoj

šolske telesne vzgoje na Slovenskem, Slovenski šolski muzej, Ljubljana, 1978.

___________________________________________________________________________________

Od telovadbe do športa

Šolska telovadba na Slovenskem skozi čas

Avtorica razstave in zloženke: Mateja Ribarič.

Strokovni sodelavec: dr. Tomaž Pavlin.

Oblikovanje in postavitev razstave: Marijan Javoršek, Matjaž Kavar.

Pomoč pri postavitvi: Matic Intihar.

Gradivo: Slovenski šolski muzej, Muzej športa, OŠ Sladki Vrh,

Gimnazija Slovenj Gradec, OŠ 8 talcev Logatec, OŠ Dolenjske Toplice, ZŠRS Planica.

Lektoriranje: Martina Oberman Žnidarčič.

Oblikovanje, računalniška priprava in tisk: Matjaž Kavar, RAORA d.o.o.

Naklada: 200 izvodov.

Razstavni katalog – zloženka 159.

Izdal in založil Slovenski šolski muzej,

zanj mag. Stane Okoliš, november 2023.

Razstavo je podprlo Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje RS. 

 _________________________________________________________________________