Uporabniške straniKošarica artiklovPošljite e-mailDodaj med priljubljene

UČILNICA V NARAVI ~ ŠOLSKI VRT VČERAJ, DANES, JUTRI

Vsebina razstave je aktualna, ponovno se pojavlja zanimanje za ustanavljanje šolskih vrtov (primer dobre prakse je projekt Inštituta za trajnostni razvoj »Šolski ekovrtovi«, pa projekt "Učni sadovnjak, Eko šole, UNESCO šole, .... Urbane brazde ... ). Ogromno otrok danes preživi vse preveč časa v računalniških svetovih, neposrednega stika z naravo in s pridelavo hrane pa imajo vse manj. Zato so  šolski vrtovi pomemben sodobni učni in vzgojni pripomoček. Omogočajo, da neposreden stik z naravo, spremljanje rasti in razvoja rastlin (in živali) ter skrb zanje za otroke postane vsakdanja dragocena izkušnja.

Slovenske šole imajo bogato tradicijo šolskih vrtov. Osnove so bile postavljene leta 1869 z uvedbo obvezne osnovne šole na Slovenskem, ko je bilo v tretjem osnovnošolskem zakonu šolam, predvsem podeželskim, priporočeno, da naredijo šolski vrt, ki jim bo služil kot učilnica v naravi. Na učiteljiščih, ki so izobraževala bodoče učiteljice in učitelje, pa je bil šolski vrt obvezen del učnega programa. Razstava bo s starimi fotografijami šolskih vrtov na posameznih šolah po Sloveniji v različnih obdobjih, z načrti šolskih vrtov, izseki iz knjig in časopisov, izobraževanj, intervjuji  … prikazala vsebino pouka in dela  v učilnici narave in prikazala njegove prednosti tudi z vzgojnega vidika.

Ne želimo ostati v preteklosti , ampak se povezati s sedanjostjo, s temami, ki so aktualne tudi danes. Pri tem pa se nam zdi pomembno izhajati iz tradicije in preteklega znanja naših dedkov in babic. In se hkrati vprašati, kaj nam prinaša prihodnost. Predstavili bomo primere dobre prakse (eden teh je Inštitut za trajnostni razvoj, ki bo predstavil  svoj uspešen projekt Šolski ekovrt, ki je zaživel leta 2011 na več kot 150 OŠ, vrtcih, srednjih šolah ter dijaških domovih  širom po Sloveniji).

Veliko pozornost bomo posvetili spremljevalnemu pedagoškemu in andragoškemu programu. Zamislili smo si ga kot dogodke, ki sledijo setvenemu koledarju (odprtje razstave bo v znamenju zahvale naravi, Zemlji za letino, nato pa bomo sledili s predavanji, delavnicami, natečaji  .... opravilom in dogajanjem v naravi v vseh štirih letnih časih. Pri tem bi radi vključili čim več vidikov - tako duhovnega (mati zemlja boginja, duhovni prazniki, stari slovenski prazniki povezani s plodnostjo, povezani z enakonočjem, solsticijem ...), ekološkega, zdravstvenega, odnos do vsega živega in cikličnost v naravi, razumevanja smrti in ponovnega rojstva ...

Velik pomen projekta je v izobraževanju za trajnostni razvoj in vključevanje v pouk in vzgojo otrok.

Pomembno je tudi prizadevanje, da bi šolski vrtovi spet postali sestavni del šolskega učnega programa.

 

___________________________________________________________________________________

 

Vrt je že od nekdaj pomemben življenjski prostor človeka, ki ga povezuje z naravo. Daje mu hrano, omogoča stik z naravo, je oaza miru in počitka, kotiček za sprostitev, razmislek in pogovor. Je navdih umetnikom in filozofom.

Razstava o šolskih vrtovih govori o povezanosti z osnovnimi zakonitostmi narave, z menjavanjem letnih časov, cikličnostjo in spreminjanjem. Govori  o sožitju in sobivanju vseh živih bitij. V zadnjih nekaj letih se v slovenskih vrtcih in šolah ponovno pojavlja zanimanje za šolske vrtove. To je zelo spodbudno, saj  danes ogromno otrok vse preveč časa preživi v virtualnih svetovih, vse manj pa imajo pristnega stika z naravo, z gibanjem v naravi, pa tudi s pridelavo hrane. Hrana postaja spet pomembna in dragocena dobrina. Povpraševanje po kakovostnih, ekoloških živilih in njihovem pridelovanju narašča. Znanje o ekološki pridelavi potrebujemo tudi za preživetje, dolgujemo ga prihodnjim generacijam. Poleg tega je v šolah vse več tekmovalnosti, otroci imajo malo možnosti za sodelovanje in vrt je eno redkih okolij, kjer se ga še lahko naučijo.

Šolski vrt včeraj - začetki

Slovenske šole imajo bogato tradicijo šolskih vrtov in v razvoju niso zaostajale za ostalimi deželami v Evropi. Do leta 1869 so šolski vrtovi nastajali predvsem zaradi zavzetosti posameznih učiteljev. Eden prvih zapisov o šolskih vrtovih na Slovenskem sega v leto 1842, ko je Anton Martin Slomšek (1800-1862), pobudnik začetnih in ponavljalnih nedeljskih šol, v knjigi  »Blaže in Nežica v nedeljski šoli« zapisal poglavje o sadjarstvu. O pomenu sadjereje je pisal tudi  učitelj Peter Musi (1799-1875) iz Šoštanja. Pri pouku je zagovarjal nazorni pouk ter trdil, da so slike sicer lepe, da pa je pomembneje pokazati učencem čim več v naravi, jih peljati ven in skupaj z njimi praktično preizkušati in spoznavati snov. Tako je konec 40-ih let 19. stoletja zasadil sadovnjak pod farno cerkvijo, pri šoli pa imel čebelnjak in vinograd, v katerem je svoje učence in vse zainteresirane učil umetnosti cepljenja trt in sadnih dreves.

Obdobje Avstro-Ogrske 1869-1918

Leta 1869 je državni ljudsko šolski zakon postavil temelje šolskim vrtovom na učiteljiščih in ljudskih šolah in s tem so postali del učnega načrta vse do leta 1941. Zakon je določal, da se vsakemu učiteljišču odkaže primeren kos zemlje »za vajo v kmetijskih delih«; zahtevalo se je, da so učitelji, ki so skrbeli za tak vrt, o delu na vrtu poučeni. Moška učiteljišča je obvezoval, da izvajajo »nauk o kmetovanji s posebnim ozirom na talne razmere v domači deželi«. V 63. členu 3. osnovnošolskega zakona pa preberemo: »Pri vsaki ljudski šoli je treba napraviti tudi telovadnico, v kmečkih občinah, če je mogoče, vrt za učitelja in zemljišče za kmetijske poskušnje.« To zemljišče je bilo mišljeno kot šolski vrt. V členu 56. ukaza c. kr. ministrstva za uk in bogočastje iz leta 1870, je bilo zapisano, da naj bi se vrt, če je le mogoče, uredil pri vsaki šoli na deželi in sicer zraven šolskega poslopja ali vsaj blizu šole in naj bi obsegal najmanj tri are in ne več kot šestnajst arov.

Od tega časa najdemo v učnih načrtih in predmetnikih za ljudske šole nov učni predmet prirodopis, ki so ga poučevali v 5. razredu po dve uri na teden. Učni smoter prirodopisnega pouka v osnovni šoli je bil učencem vzbujati čustvo in ljubezen do narave ter posredovanje znanja o najvažnejših živalih, rastlinah in kamninah ter njihovo praktično uporabo in pomen v vsakdanjem življenju. Praktični pouk o zelenjadarstvu, sadjarstvu, cvetličarstvu, čebelarstvu naj bi potekal na šolskem vrtu.

Prva knjižica, ki je pomagala uresničevati zamisel o ustanavljanju šolskih vrtov na ljudskih šolah, je bila knjižica dr. Erasmusa Schwaba iz leta 1870 z naslovom: »Der Volksschulgarten. Ein Beitrag zur Lösung der Aufgabe unserer Volkserziehung« (Ljudskošolski vrtovi. Prispevek k razreševanju nalog v naši ljudski vzgoji).

Sprva so bili šolski vrtovi drevesnice, postopoma se je sadnemu drevju pridružilo še drugo rastlinje, kjer so upoštevali tudi že kolobarjenje. Pojavila se je potreba po izrisanem načrtu šolskega vrta.

Učitelji so se zavedali učno - vzgojnega pomena šolskega vrta za učence ter napisali kar nekaj knjig in člankov na to temo. Prvo obširnejšo slovensko  knjigo s področja šolskih vrtov je po naročilu kmetijskega ministrstva leta 1888 napisal kmetijski strokovnjak in učitelj Gustav Pirc z naslovom »Vrtnarstvo s posebnim ozirom za obdelovanje in oskrbovanje šolskih vrtov.«

Leta 1892 je bil sprejet organizacijski statut za šolske vrtove, ki je bil leta 1895 dopolnjen z navodilom za ustanavljanje, oskrbovanje in uporabljanje šolskih vrtov, v katerem so v šestih točkah pojasnjeni organizacijski in strokovni vidiki šolskih vrtov. Sodelovanje oblasti na državni in deželnih ravneh z idejo šolskega vrta je bilo v vseh deželah Avstro-Ogrske zgledno. Zataknilo pa se je pri sodelovanju na krajevnih in občinskih ravneh. Ustanavljanje in oskrbovanje šolskih vrtov je marsikje naletelo na težave. Vzroke so na eni strani iskali v premajhnem znanju učiteljev, ki med svojim šolanjem še niso imeli ustreznega pouka. Na drugi strani pa je bil vzrok težav finančne narave. Celotne stroške za šolske vrtove je morala plačati šolska občina, ki pa se je včasih poskušala tem izdatkom izogniti, zato vrta sploh ni uredila ali pa je odlašala z nadaljnjo oskrbo. Marsikateri učitelj je za vrt vložil lastni denar in veliko dela predvsem v prvih letih urejanja. Vedno pogostejša so bila tudi predavanja o šolskih vrtovih na učiteljskih zborovanjih. Slovenska učiteljska organizacija Zaveza slovenskih učiteljskih društev je imela od leta 1893 sekcijo za šolsko vrtnarstvo. Šole so s svojimi šolskimi vrtovi sodelovale na deželnih razstavah, kjer so učitelji sodelovali s pridelki z vrtov in številni dobili tudi priznanja.

Učitelji so poudarjali različne odlike šolskega vrta. Predvsem vsesplošno korist, ki so jo imeli vaščani s pridobivanjem boljših semen in sadja z vrta ter poučevanje učencev o poljedelstvu in vrtnarstvu, o sadjereji in vinarstvu. Šolski mladini naj bi vcepili ljubezen do vrta in vrtnih pridelkov – tako naj bi preprečevali lomljenje mladih dreves, trganje cvetlic, teptanje zelišč. Z ljubeznijo do rastlin naj bi vzgajali tudi ljubezen do živali. Kmalu so šolski vrt povezovali z duševno in telesno vzgojo učencev. Z aktivnostjo na vrtu naj bi vzgajali ljubezen do bližnjega, redoljubnost učencev, delavnost in krepitev celega telesa. Veselje do dela naj bi bila nepogrešljiva vrednota v etičnem oziru – otroci naj bi delali z veseljem in s tem izpolnjevali ne le dolžnosti, ki jih imajo v šoli, temveč tudi zunaj šole in si tako prizadevali pospeševati občo blaginjo. Za to pa je bilo potrebno tudi učiteljevo veselje do vrta.

Prva svetovna vojna je pomenila prvi mejnik za šolske vrtove, ki so se do takrat že lepo uveljavili. Vojni čas je pokazal, da znanje, ki si ga učenci pridobijo na vrtu, ni pomembno le za kmečko ampak tudi za mestno prebivalstvo.

Obdobje med obema vojnama 1918-1941

Po letu 1918 so se lotili obnove šolskih vrtov, tako v organizacijskem kot pedagoškem smislu. V ureditvenem pogledu šolski vrtovi niso prinesli nič novega. Sadjereja je bila še vedno prevladujoča panoga vrta. Leta 1921 je poverjeništvo za uk in bogočastje v Ljubljani uvedlo kmetijski pouk, ki se je začel v šolskem letu 1921/22 v vseh ljudskih šolah na Slovenskem. Pouk je potekal dve uri tedensko v višjih razredih ljudske šole za fante. Poučevali so po »normalnem učnem načrtu« iz leta 1918. Praktične vaje so v glavnem izvajali na šolskem vrtu. Več sprememb je bilo v organizacijskem smislu. Z odloki so predpisovali obveznost urejenih in dobro obdelanih šolskih vrtov. Njihovo urejenost so nadzirali šolski nadzorniki in upravitelji in pisali poročila o stanju in oskrbovanju šolskega vrta.

Zakon o narodnih šolah iz leta 1929 je zahteval obvezno ureditev šolskega vrta za podeželske šole, za mestne pa po njihovih zmožnostih.  Poudaril je pomen šolskega vrta za učne namene, zlasti za pouk prirodoznanstva, za praktične vaje iz kmetijstva, pa tudi za praktični gospodinjski pouk za dekleta.

V 30-ih letih 20. stoletja letih so se začela uveljavljati reformna prizadevanja naprednih učiteljev, ki so nastala kot reakcija na pasivno, receptivno vlogo učenca v stari tradicionalni šoli učenja.  Princip te nove šole je bil povezovanje pouka z življenjem okolja,  pridobivanje praktičnih znanj na temelju opazovanj, doživljanja in dela.  Te nove vzgojne cilje in metode  so uveljavljali najnaprednejši učitelji vrtnarji tudi pri delu na šolskem vrtu in jih uredili v vrtove učilnic. Tudi v tem obdobju so učitelji in učenci svoje pridelke razstavljali na šolskih vrtnarskih razstavah.

Obdobje med 1945 in 1990

Število vrtov se je po letu 1945 postopoma zmanjševalo. Ponekod so jih sčasoma izpodrinila igrišča, tudi njihove površine so se krčile zaradi širjenja parkirišč. Spreminjanje namembnosti šolskih zelenih površin je odsevalo družbene spremembe miselne vzorce posameznikov (tudi kot posledica industrializacije družbe, opuščanja lastne pridelave zelenjave in sadja).

Šolski vrtovi niso bili več sestavni del rednega učnega programa, po letu 1953 so se razvijali v sklopu šolskih interesnih dejavnosti v obliki krožkov (vrtnarski, hortikulturni krožek ali pod imenom šolski vrt) in  kot proizvodno delo učencev v obliki šolske zadruge. Pionirska zadruga je bila posebna oblika delovanja učencev, ki je svoje naloge uresničevala v obliki proizvodnega dela na zadružni osnovi.

Kakšni so bili šolski vrtovi na posameznih šolah v posameznih obdobjih in kako je potekalo delo na njih izvemo iz šolskih kronik in letnih poročil ljudskih in meščanskih šol, statističnih poročil in šolskih listov posameznih šol (hrani SŠM), jubilejnih zbornikov šol, pa tudi iz posameznih zgodb v pedagoškem in drugem časopisju o posameznih vrtovih in zagnanih učiteljih vrtnarjih.

Šolski vrt danes

Po letu 2000 so začela številna gibanja in društva poudarjati pomen lokalno pridelane hrane in izobraževanje za trajnostni razvoj. Odraz  tega je viden tudi v osnovnih in srednjih šolah, vrtcih ter drugih zavodih. Število šolskih vrtov se iz leta v leto veča. Med zelo uspešnimi  programi so Šolski ekovrtovi Inštituta za trajnostni razvoj  in Šolska vrtilnica v okviru Ekošole.

Da bi videli naprej, moramo gledati nazaj; pomembno je poznati znanje naših prednikov, ki so orali ledino na področju šolskih vrtov, in njihova spoznanja povezovati s sedanjimi. Hkrati pa se spraševati, kaj pomenijo naša dejanja za prihodnost, saj smo s svojim ravnanjem do sočloveka in narave porušili ravnovesje. Kakšne zglede in sporočila dajemo našim najmlajšim?  Eden od odgovorov je lahko: v vsako šolo, v vsak vrtec šolski vrt! Tako bi lahko ob neposrednem stiku z zemljo, rastlinami in živalmi lažje dojemali, da je vse v naravi živo. Da ima vsak človek, žival, rastlina, drevo, reka, morje, kamen, gora, veter, sonce …  svojo pomembno vlogo v prepletu življenja. Da smo vsi eno. In da moramo ta naš edini dom varovati in spoštovati.

                                                                                                             Mateja Ribarič, kustosinja,
                                                                                                             avtorica razstave   

 

Razstava v muzeju na ogled od 20.11.2014 do 23.9.2016.

Razstava trenutno gostuje v Mencingerjevi hiši v Krškem od 11.10.2016 do 8.10.2017.

 

Šolski vrt - Posadi.si v okviru razstave v Šolskem muzeju - Posadi.si

 

 

 
prijavi se na novice
išči po strani
Slovenski šolski muzej
Plečnikov trg 1, 1000, Slovenija,
e-pošta: solski.muzej@guest.arnes.si,
telefon: +386 01/251-30-24 (uprava),
+386 01/251-31-27 (kustosi),
+386 01/251-31-63 (knjižnica)
Produkcija: Spletne rešitve Sloway