Uporabniške straniKošarica artiklovPošljite e-mailDodaj med priljubljene

ŠOLSTVO NA SLOVENSKEM SKOZI STOLETJA (DO 1991)

 

Stalna razstava skozi zgodovinska obdobja
predstavlja razvoj šolstva
na Slovenskem do leta 1991.

 

Šolstvo kot del kulturnega razvoja je prikazano z literaturo, maketami, zemljevidi, preglednicami in učnimi pripomočki.

 

Dodana je diaprojekcija šolskih stavb, videoprojekcija šolskih motivov
in Učna ura naših babic in dedkov.

 

 

ŠOLSTVO NA SLOVENSKEM SKOZI STOLETJA (DO 1848) 

S pokristjanjevanjem in priključitvijo slovenskega narodnega ozemlja v zahodnoevropski krščanski svet so se med predniki Slovencev razvile tudi prve neposredno izpričane oblike elementarnega izobraževanja in (verske) vzgoje. Dolga obdobja (vse do 19. stoletja) je bilo najpomembnejše izobraževanje duhovnikov, ki so s svojim delom med vsemi sloji najbolj vplivali na splošno ljudsko kulturo. Tako so prvi zapisi v slovenskem jeziku, Briđžinski spomeniki okrog leta 1000, verskovzgojne vsebine, kakor sta tudi prvi slovenski knjigi (Trubarjev Abecednik in Katekizem iz leta 1550) nastali na podlagi verskega prizadevanja slovenskih reformatorjev. Katekizem so pogosto uporabljali tudi kot prvi učni pripomoček za pouk branja. Jezuitski red, ki je z "višjimi študijami" uvedel prve oblike višješolskega pouka na Slovenskem, se je posvetil predvsem izobraževanju duhovnikov. Z reformami Marije Terezije in Jožefa II. Je na šolsko področje prvič bolj resno posegla država, ki si je šolski sistem poslej krojila po svojih potrebah. Osnovna šola je postala obvezna za vse otroke (Splošna šolska naredba 1774), med učitelji (duhovniki) na vseh stopnjah pa je bilo tudi vedno več posvetnih učiteljev. V času Ilirskih provinc (1809-1813) se je okrepila tudi vloga slovenščine v elementarni šoli. 

 

OD MARČNE REVOLUCIJE IN POMLADI NARODOV DO PRVE SVETOVNE VOJNE

Med pomladjo narodov leta 1848 smo tudi Slovenci postavili svoj prvi narodno – politični program. Zedinjenje vseh Slovencev v eno politično upravno enoto in večja vloga slovenskega jezika v šolah in uradih sta bila za vse obdovje do razpada monarhije stalni, a neizpolnjeni zahtevi Slovencev. Ker je bilo z ukinitvijo licejev leta 1849 na Slovenskem ukinjeno višje šolstvo, se je ob tem pojavila tudi zahteva po slovenski univerzi v Ljubljani. Za razvoj in oblikovanje slovenske narodno politične identitete je postalo jasno, da je šolstvo tako elementarno kot tudi srednje, zlasti pa gimnazije kot nosilke prihodnje inteligence eden od najpomembnejših dejavnikov. Ker se je število šol naglo večalo, so se povečevale tudi potrebe po učiteljih. Do liberalne osnovnošolske zakonodaje leta 1869 je bil učiteljski poklic praviloma združen s cerkovniško in organistovosko službo.

 

NARODNI VZPON IN DELITEV NARODNEGA OZEMLJA

Ideja Zedinjene Slovenije, ki je bila vso drugo polovico 19. stoletja glvna narodno - politična zahteva Slovencev, je bila po 1. svetovni vojni dokončno pokopana. Slovensko narodno ozemlje je bilo razdeljeno med štiri države. Z ustanovitvijo prve slovenske univerze v Ljubljani (1919) in slovenizacijo srednjega in poklicnega šolstva, ki je bilo kmalu izpostavljeno unitarističnim jugoslovanskim pritiskom, je slovensko šolstvo v osrednji Sloveniji v sklopu Kraljevine SHS doseglo velik napredek. V sosednjih državah je postalo žrtev nacionalsocialističnih režimov in sredstvo potujčevanja. Z izseljevanjem so nastale slovenske šole tudi na tujem, zajele pa so vse večje število slovenskih rojakov.

 

ŠOLA MED VOJNO

Med vojno je šolstvo pristalo ob strani "pomembnejših" političnih dogodkov. Vojaštvo je zasedlo veliko šolskih prostorov in uničevalo šolsko imetje, podobno pa so bile drugod zaradi vojaških spopadov uničene celotne šolske stavbe. Šolske razmere pod tujo zasedbo so se sicer po pokrajinah razlikovale, končni cilj pa je bil pri vseh okupatorjih isti. Slovenskega šolarja so želeli pridobiti in preobraziti za svojo nacionalno in razredno ideologijo. Zaradi pogostega prekinjanja pouka, izseljevanja slovenskega prebivalstva in potujčevalske vloge šole je bila najbolj prizadeta prav izobrazba, zlasti pa vzgoja, slovenske mladine. Po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, je bil položaj slovenskega šolstva vsaj na nekaterih območjih, zlasti pa na Primorskem, že nekoliko boljši. Toda, medtem ko je bil pedagoško – jezikovni pritisk nemškega okupatorja na območjih s prejšnjo italijansko zasedbo bolj pokroviteljski, se je v slovenskem šolstvu toliko bolj razvnel idejni boj, ki je bil posledica revolucije in drugih medvojnih razmer.

 

»V SVETLO BODOČNOST« 

Politične spremembe 1945 so prinesle spremembe na vseh področjih družbenega življenja, tako tudi v šolstvu, ki je doživelo toliko novosti kot nikoli dotlej. V prvih povojnih letih je bilo v prosveti mnogo improviziranja in neprestanih sprememb. V vsebinskem smislu je nova oblast vnašala v šolstvo svojo ideologijo marksizma-leninizma na najrazličnejše načine: z učnimi načrti in učbeniki, z ideološkimi čistkami, s podržavljanjem zasebnih šol, s številnimi državnimi praznovanji in z delovnimi akcijami. Zaradi pomanjkanja učiteljev so uvedli po vojni kratke pedagoške tečaje. Zasnovali so nov tip vrtca: dom igre in dela (DID). Šolska reforma 1958 je prinesla enotno osemletno osnovno šolo kot edino obliko obveznega šolanja. Izreden razvoj je doživelo strokovno šolstvo z novimi vrstami šol. Odpravljene so bile klasične gimnazije. Velik razmah je doseglo višje in visoko šolstvo z ustanavljanjem novih fakultet. Svoje mesto v šolskem sistemu v Sloveniji je dobilo tudi šolstvo italijanske in madžarske manjšine. Slovenske šole so delovale (in delujejo) tudi v zamejstvu in izseljenstvu. Od 1945 smo imeli ministrstvo za prosveto LR Slovenije, za svetovalno delo je pozneje skrbel Republiški zavod za preučevanja šolstva, predhodnih Zavoda SR Slovenije za šolstvo.

Politične spremembe 1945 so prinesle spremembe na vseh področjih družbenega življenja, tako tudi v šolstvu, ki je doživelo toliko novosti kot nikoli dotlej. V prvih povojnih letih je bilo v prosveti mnogo improviziranja in neprestanih sprememb. V vsebinskem smislu je nova oblast vnašala v šolstvo svojo ideologijo marksizma-leninizma na najrazličnejše načine: z učnimi načrti in učbeniki, z ideološkimi čistkami, s podržavljanjem zasebnih šol, s številnimi državnimi praznovanji in z delovnimi akcijami. Zaradi pomanjkanja učiteljev so uvedli po vojni kratke pedagoške tečaje. Zasnovali so nov tip vrtca: dom igre in dela (DID). Šolska reforma 1958 je prinesla enotno osemletno osnovno šolo kot edino obliko obveznega šolanja. Izreden razvoj je doživelo strokovno šolstvo z novimi vrstami šol. Odpravljene so bile klasične gimnazije. Velik razmah je doseglo višje in visoko šolstvo z ustanavljanjem novih fakultet. Svoje mesto v šolskem sistemu v Sloveniji je dobilo tudi šolstvo italijanske in madžarske manjšine. Slovenske šole so delovale (in delujejo) tudi v zamejstvu in izseljenstvu. Od 1945 smo imeli ministrstvo za prosveto LR Slovenije, za svetovalno delo je pozneje skrbel Republiški zavod za preučevanja šolstva, predhodnih Zavoda SR Slovenije za šolstvo.

»IMAMO LAHKO LE ENO ŠOLO-DRUŽBENO ANGAŽIRANO SOCIALISTIČNO SAMOUPRAVNO ŠOLO«

Z ustavo leta 1963 so tudi v šolstvu pričeli oblikovati nove socialistične samoupravne odnose. Po reševanju materialnih problemov izobraževanja se je težišče dela preneslo na izpolnitev šolskega sistema, uvajanje novih metod in vsebin izobraževanja. Sedemdeseta leta ocenjujemo kot najplodnejša leta v povojnem šolstvu. V osnovnem šolstvu so od 1975 naprej uvajali celodnevno osnovno šolo. Usmerjeno izobraževanje kot najpomembnejši in (najbolj sporen) reformni projekt zaznamoval srednje šolstvo med 1981 in 1987. Visoko šolstvo je 1975. postalo bogatejše za drugo univerzo v Sloveniji - v Mariboru. Razširile so se tudi možnosti za izobraževanje učiteljev, tako z rednimi šolskimi programi kot na različnih tečajih in seminarjih. Ko so oblasti ocenile, da je na ideološkem področju vladal "vzgojni nevtralizem", so po letu 1971 zaostrile zahteve po ideološki vzgoji v šolah. Kritike praznovanj in delovanja pionirske in mladinske organizacije so se začele pojavljati po Titovi smrti (1980). Na dogajanja v šolstvu so vplivale tudi širše družbene spremembe. Po razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in sprejetju ustave 1991 se je slovenski šolski sistem bistveno spreminjal, zlasti še s sprejemom novih šolskih zakonov 1996.

Skupna značilnost otrok in mladostnikov, ki so v vseh obravnavanih obdobjih vpeti v sisteme vzgoje in izobraževanja – je mladost, s prepletom prelepih in neprijetnih dogajanj. Vsakodnevne življenske izkušnje in preizkušnje iz "šole življenja" povezane z znanjem, pridobljenim v sistemih izobraževanja, jih oblikujejo v zrelo osebnost.

 

 

 
prijavi se na novice
išči po strani
Slovenski šolski muzej
Plečnikov trg 1, 1000, Slovenija,
e-pošta: solski.muzej@guest.arnes.si,
telefon: +386 01/251-30-24 (uprava),
+386 01/251-31-27 (kustosi),
+386 01/251-31-63 (knjižnica)
Produkcija: Spletne rešitve Sloway