Kaj naj oblečem za v šolo?

»Kaj naj oblečem za v šolo?«

Razstava o oblačilnem videzu učencev in učiteljev skozi čas

Slovenski šolski muzej, 23. 11. 2010 – 19.9.2011

»Kaj naj oblečem za v šolo?« se bolj ali manj zaskrbljeno sprašujejo mlade šolarke, pa tudi šolarji, ki želijo v določenem obdobju življenja še posebej ugajati. Pogosto se zgodi, da je res kar težko izbrati med številnimi majicami, hlačami … K temu je potrebno dodati še pravo »firmo«, upoštevati modne zapovedi, pravila določenega stila in še in še.

Pa je bilo že od nekdaj tako?

Ali sploh kdaj pomislimo, da se je to isto vprašanje tudi v preteklosti kar prevečkrat pojavljalo, a je imelo povsem drugačen pomen. Izražalo je skrb, ker učenci niso imeli česa obleči za v šolo. O tem nam zgovorno priča prošnja, objavljena v Učiteljskem tovarišu leta 1876: »Pomagajte nam oblačiti revne šolarčke, ki še toliko obleke nimajo, da bi v šolo mogli.«[1] 

Tema razstave je vsakomur blizu in bolj ali manj poznana, bodisi da posameznika na kakšno oblačilo, ki ga je nosil v šoli, vežejo prav posebni spomini, bodisi je imel do oblačilnega videza povsem brezbrižen odnos. A čeprav se na obleke »vsi spoznamo«, so zgodbe o oblačilnem videzu učencev in učiteljev raznolike in večplastne.

V različnih strokah, ki se ukvarjajo s tovrstno tematiko, uporabljajo več terminov, pri tem "oblačilni videz" zajema vse, kar nosimo ali kar imamo na sebi: v ožjem pomenu besede označuje oblačila, v širšem pa še pokrivala, obuvala, dodatke, ličenje, telesno snago, nego, celo kajenje.[2] 

Obravnavo otroške in mladostniške obleke in oblačenja najdemo v različnih predstavitvah, v Slovenskem šolskem muzeju pa želimo posebej izpostaviti oblačilni videz, ki je bil in je povezan s šolo – in to z obeh strani katedra: zanima nas obleka učiteljev in obleka učencev skozi čas.

Razstava o oblačilnem videzu učencev in učiteljev skozi čas je nadaljevanje uvodne razstave »Šolska moda na fotografijah«, ki smo jo odprli v maju 2009. Razstava »Kaj naj oblečem za v šolo?« prinaša bolj pester in bolj poglobljen pogled v obravnavano temo. Razstavo sestavljata dva temeljna sklopa; prvi, poimenovan »Ohranile so se, da nam pripovedujejo …« prikazuje originalna oblačila učiteljev in učencev, ki jih poleg Slovenskega šolskega muzeja hranijo še drugi muzeji in zasebni zbiralci. Predstavljene so tudi ugotovitve o razvoju, zakonitostih in odnosu do oblačilne kulture v šolstvu, ki smo jih oblikovali s pomočjo pisnih in ustnih virov, pedagoške literature, šolske zakonodaje, fotografij.

Stara oblačila so ohranjena v skromni meri, zato je v želji po boljšem spoznavanju nekdanjih oblačil dodana še možnost rekonstrukcij. Drugi sklop razstave nosi naslov: »Kako bi bilo, če bi ponovno oživele?« S Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo smo izpeljali projekt rekonstrukcije starih oblačil, kakršna so nosili šolarji in učitelji, upodobljeni na šolskih fotografijah, in tako razstavi dodali še poseben pedagoški vidik. Dijakinje 4. c razreda so v šolskem letu 2009/10 pod vodstvom profesoric Alenke Podlogar in Karmen Klobasa skrbno preučevale "šolsko modo" preteklih obdobij. Kot je zapisala dijakinja Živa Božičnik, niso ob tem le podrobno spoznale starih materialov, načinov krojenja in šivanja, pač pa »je bilo še veliko drugega, nepoznanega … Zgodbe ljudi prejšnjega stoletja in nauki. Da oblačilo ne služi le zakritju našega telesa, ampak se za vsako obleko, suknjičem, srajco skriva zgodba, ki pusti sled tudi na oblačilu …«[3] Podobne zgodbe je ob razstavi odigrala Srednja frizerska šola Ljubljana pri izdelavi frizur. S poustvarjanjem otroških oblačil se ukvarjajo tudi folklorne skupine, kot primer dobre izkušnje so predstavljena oblačila Folklorne skupine Lončki iz Dolenje vasi pri Ribnici. Nastalo je tudi novo kiparsko delo Alenke Vidrgar – šolar iz druge polovice 19. stoletja.

Razstavo dopolnjuje še pogled v šolska berila do druge svetovne vojne s prikazom ugotovitev, kako je bila v njih obravnavana obleka (pripravila Valentina Tominec), razgled v šolske muzeje po Evropi ter v njihove obravnave oblačilnega videza učiteljev in učencev skozi čas pa je pripravil dr. Branko Šuštar. 

mag. Marjetka Balkovec Debevec,
kustosinja razstave