ŠOLSTVO V ILIRSKIH PROVINCAH

Z Napoleonovimi vojaškimi osvajanji, njegovo preureditvijo Evrope in ustanovitvijo Ilirskih provinc 14. oktobra 1809 je tudi večji del slovenskega ozemlja prišel pod neposredno francosko oblast, ki je bila dedič in nadaljevalec idej velike francoske revolucije iz leta 1789.  Prihod Francozov in uveljavitev njihove oblasti sta radikalno posegla v dotedanja družbena razmerja in povzročila temeljite spremembe starega reda, ki je že pred Francozi na slovenskih tleh doživel nekatere spremembe pod vplivom zakonov prosvetljenih absolutističnih vladarjev. Francozi se pri uvajanju novega reda niso veliko ozirali na stare meje in pravice, na vseh področjih so zasledovali predvsem svoje praktične interese in koristi. Čeprav so Ilirske province ustanovili z vojno silo in so v deželo prišli kot tuji zavojevalci, so pri nekaterih slojih prebivalstva, predvsem pa pri najštevilnejšem kmečkem prebivalstvu, začeli vzbujati tudi določeno mero pričakovanja pri hitri in dokončni odpravi vseh starih in preživelih vezi ter bremen.

Z ustanovitvijo Ilirskih provinc so Francozi na vseh področjih državne uprave zastavili številne spremembe in samo od trajanja nove državne tvorbe je bilo odvisno, ali bodo vse dokončno uresničili in Ilirijo čimbolj približali ureditvi v Franciji. Šolstvo je od 18. stoletja naprej z uveljavljanjem prosvetljenskih idej o moderni državi postopoma postalo neločljiv del centralizirane državne uprave, kjer so postavili idejne smernice in cilje države pri vzgoji in izobraževanju državljanov. Šola zato v obdobju Ilirskih provinc ni več samo zasebna stvar posameznika, ampak vse bolj tudi zadeva države in njene izobraževalne politike. Francozi so k preurejanju šolskih zadev v novi državni tvorbi, ki je bila skupek zelo raznolikih pokrajin in prebivalcev z različno kulturo, jezikom, zgodovino in nenazadnje tudi z različnimi šolskimi sistemi pristopili nenavadno zgodaj. Že v obdobju začasne civilne uprave, ko je z Ilirskimi provincami dokaj samostojno upravljal njihov prvi generalni guverner, maršal Marmont, je 4. julija 1810 izšel odlok o glavnem načrtu organizacije javnega šolstva. Francozi so poskušali s prvimi ukrepi šolo v raznoliki državi najprej poenotiti in ji dati enovit šolski sistem. Pri izgradnji novega šolskega sistema so lahko izhajali iz konkretnih razmer v posameznih provincah, obenem pa so pred seboj imeli zglede iz Francije.

Ker so Francozi še pred uvedbo nove šolske zakonodaje želeli čimprej razširiti znanje francoskega jezika, je bila uvedba francoščine kot učnega predmeta v obstoječe šole takoj po ustanovitvi Ilirskih provinc njihov prvi ukrep. V nadaljevanju so si prizadevali, da bi vsaj na šolah višje stopnje postala tudi učni jezik, medtem ko so za učni jezik osnovnih in nižjih srednjih šol postavili »deželni jezik«. Na ta način so tudi slovenščini na območjih s slovenskim prebivalstvom priznali pravico do obstoja v šoli, ki do takrat ni bila samoumevna in je Slovenci pod Avstrijo niso imeli. Za zgodovino šolstva na Slovenskem in zlasti za slovensko šolo je bil ta dosežek v obdobju Ilirskih provinc najpomembnejši, uresničevati pa ga je bilo mogoče z izdajanjem in tiskanjem slovenskih šolskih učbenikov, ki jih do takrat ni bilo. Prvi slovenski učbeniki so pod Francozi izšli predvsem po zaslugi Valentina Vodnika, ki se je najbolj aktivno vključil v francoske šolske reforme in je ustanovitev Ilirskih provinc z navdušenjem javno podprl. Ob poučevanju in prevajanju ter sestavljanju slovenskih učbenikov je bil tudi vodja »francoske« gimnazije in obrtne šole v Ljubljani ter nadzornik ljubljanskih osnovnih šol.

Ob jezikovnih pravicah, ki jih je slovenščina dobila v javnih šolah pod Francozi, je tudi Ljubljana kot prestolnica Ilirskih provinc z ustanovitvijo Centralnih šol, pozneje preoblikovanih v Akademijo, dobila visokošolsko ustanovo z več študijskimi smermi z vsemi atributi prave univerze. Ko je bil njen obstoj zaradi centralističnih pritiskov iz Pariza od izida organičnega odloka za Ilirske province s 15. 4. 1811 ogrožen, so jo ob tihem soglasju ohranili tudi zaradi podpore visokih francoskih uradnikov v Ljubljani, ki so v njenem obstoju zagovarjali koristi prebivalcev države, v kateri so službovali.

Spremembe v šolskem sistemu, ki so jih Francozi uvedli na slovenskih tleh v obdobju Ilirskih provinc, so sistemske in korenite. Toda zaradi dejstva, da so bile v veljavi samo tri šolska leta, niso dosegla dokončnega učinka. Obdobje je bilo prekratko, da bi pokazalo vse dobre ter manj dobre strani novega sistema, saj je prav v obdobju Ilirskih provinc veliko šol zaradi slabih gospodarskih razmer propadlo in je bilo nasploh za šolstvo na razpolago še manj denarja kot pred prihodom Francozov. 

Francozi so prenesli pristojnosti nad šolskim nadzorstvom, ki je bil ključ za spreminjanje šolskih razmer, s cerkvenih organov na vodje šol višje stopnje, skrb za delovanje šol: za plačilo učiteljem in za vzdrževanje šolskih stavb pa so zaupali občinam, ki so z upravnimi spremembami in uveljavljanjem enakosti državljanov pred zakonom dobile nove pravne oblike in naloge. Prejšnja neenotna osnovna šola je postala enovita in ni več poznala delitev na več zahtevnostnih stopenj za mesta, trge ali podeželje. Toda kakor ni bilo več splošne šolske obveznosti, tako tudi nove občine v obdobju Ilirskih provinc povečini niso bile kos novim nalogam.

Odnos Slovencev do Francozov se je v zgodovini začel oblikovati predvsem iz dogodkov in izkušenj, ki so neposredno povezane z ustanovitvijo Ilirskih provinc. Dejanske posledice kratkotrajnega francoskega medvladja zaradi slabših gospodarskih razmer, novih davkov, naborov vojakov in nasilnega poseganja v verske in socialne razmere prebivalstva so bile sicer pogosto negativne, toda pozitivno sliko francoske prisotnosti v obdobju Ilirskih provinc sta prinašali predvsem krepitev in razvoj slovenskega narodno-političnega gibanja od druge polovice 19. stoletja, ki je v boju za narodnostne pravice poudarjalo izrazito pozitivne premike in spremembe pod francosko Ilirijo. Med temi je bilo priznanje slovenščine za učni jezik v osnovnih in nižjih srednjih šolah na Slovenskem zagotovo na prvem mestu.

mag. Stane Okoliš