DRUGA IN TRETJA TRIADA, SREDNJEŠOLCI

Učna ura naših babic in dedkov iz leta 1930 - LEPOPIS

V učnih načrtih za osnovno šolo lahko sledimo učnemu predmetu lepopis od leta 1774. Takrat so ga imenovali „pravpisanje“. Cilj poučevanja je bil pridobitev razločnega in prijetnega rokopisa. Kot samostojni predmet je bil ukinjen leta 1959.  Pri učni uri lepopisja okoli leta 1930 v 4. razredu narodne šole učenci spoznajo zgodovino pisave in pisal ter se poučijo o pomenu in vlogi lepopisja v šoli. Osnove lepopisne pisave dobijo tako, da s peresnikom in tinto pišejo velike in male lepopisne črke na učne liste. Pri tem spoznajo pravila lepopisja, pravilno držo telesa, predvsem roke in prstov, in taktiranje – tanka črta navzgor, debela navzdol.

Učni cilji:

- učenci pišejo s peresnikom in črnilom,

- spoznajo posamezne lepopisne črke in njihove elemente,

- vežejo črke v besede in poved.

Učna ura skupaj s pripravo traja 60 minut.

Primerno za: 2. in 3. triado OŠ, SŠ, odrasle

Kraj in čas: narodna šola v Kraljevini Jugoslaviji leta 1930

___________________________________________________________________________________

V učnih načrtih za osnovno šolo lahko sledimo predmetu lepopis od leta 1774, kot samostojni predmet je bil ukinjen leta 1959. Pri učni uri lepopisja učenci spoznajo pomen in vlogo lepopisa v šoli. Osnove lepopisne pisave dobijo tako, da s peresnikom in tinto pišejo lepopisne črke na učne liste.

Pouk lepopisja v osnovni šoli na Slovenskem

Pisanje in lepopisne vaje so poučevali že v srednjeveških šolah. Učenci so najprej pisali na voščene tablice, nato pa so črke prepisali s črnilom in peresom na pergament, kasneje na papir.
Konec 18. stoletja je bila na Slovenskem uvedena splošna šolska obveznost od 6. do 12. leta starosti. Marija Terezija je leta 1774 izdala prvi avstrijski osnovnošolski zakon (Splošna šolska naredba), ki je med drugim predpisoval tudi javno ocenjevanje učencev ob koncu prvega semestra in ob koncu šolskega leta. Učenci so morali na tem "javnem izpraševanju" pokazati svoje znanje, pridobljeno med šolskim letom, učitelj pa je moral predložiti izpitni komisiji lepopisne vaje učencev. Leta 1814 so izšla "Navodila za lepopis", namenjena za učitelje pri pouku lepopisja. Učitelji so pri pouku kurzivne pisave uporabljali posebne formularje - zvezke z različnimi vzorci. "Lepopisne vaje" Janeza Levca iz leta 1903 in še nekateri priročniki pričajo o skrbi šolnikov, da nauče učence lepo pisati.
V učnih načrtih za osnovno šolo lahko sledimo učnemu predmetu pisanje oziroma lepopis od leta 1774. Takrat so ga imenovali "pravpisanje". Lepopis so v 19. stoletju poučevali v vseh razredih osnovne šole po dve uri na teden. Cilj poučevanja je bil pridobitev razločnega in prijetnega rokopisa ter pisave. Po letu 1929 so poučevali pisanje v prvih štirih razredih osnovne šole po eno šolsko uro na teden. Leta 1959 je bil ta predmet ukinjen kot samostojen predmet; pisanje so odtlej vodili v predmetu slovenski jezik (pisanje so ocenjevali kot obliko izdelka).
Slovenski šolski muzej hrani bogato zbirko zvezkov - lepopisnih vaj ali Probschriften, ki nam govorijo o pouku pisave v posameznih obdobjih in o jezikovnem stanju v elementarnih šolah na Slovenskem. Najstarejši zvezek v zbirki je iz leta 1795 za trivialno šolo v Mozirju, kjer so že takrat poučevali dvojezično.